Ko je bil v letih 2010–2013 Bokalič kot pomožni škof v 15-milijonskem Buenos Airesu glavni sodelavec Jorgeja Maria Bergoglia, tedaj glavnega argentinskega nadškofa, so bili njuna glavna skrb ljudje na obrobju. Najbrž se je Bokalič takrat pri skrbi za revne izkazal, sicer ga Bergoglio, ko je leta 2013 postal papež Frančišek, ne bi postavil za škofa v milijonskem mestu Santiago el Estero na severu, ki je najrevnejši del Argentine. Najbrž pa je tudi zaradi Bergoglieve naklonjenosti julija postal nadškof, zatem primas Argentine, torej vodilni škof te 48-milijonske države, zdaj pa še kardinal. Bokalič za Frančiška pravi, da je »s svojo preprostostjo in odprtostjo zgled za prihodnost Cerkve«.
Bokalič je že tretji slovenski kardinal v zadnjih tridesetih letih. Pred tem je bil edini slovenski kardinal Jakob Missia (1838–1902), goriški nadškof, sicer doma iz Pomurja. Kardinali, ki so mlajši od 80 let, odločajo o novem papežu. Leta 2013 je na primer imelo volilno pravico 115 kardinalov z vsega sveta, tudi nekdanji ljubljanski nadškof Rode, rojen leta 1934 pri Domžalah. Torontski nadškof in kardinal Alojzij Ambrožič (1930–2011), doma iz okolice Dobrove pri Ljubljani, pa je kot prvi Slovenec volil novega papeža, in sicer po smrti poljskega papeža Janeza Pavla II. leta 2005, ko je bil izvoljen Nemec Benedikt XVI.
Ambrožiču, Rodetu in Bokaliču je skupno, da vsi trije izhajajo iz slovenske politične emigracije po drugi svetovni vojni. Dodamo jim lahko še Opeko. Ambrožič in Rode sta bila še rojena v Sloveniji, Opeka in Bokalič pa že na drugi strani Atlantika.
Po dr. Dejanu Valentinčiču, ki je dober poznavalec slovenskega izseljenstva, je ta vzpon četverice v vrh svetovne Katoliške cerkve treba razumeti tudi v kontekstu velike intelektualne moči Slovencev, ki so leta 1945 zapustili domovino: »To so bili številni univerzitetni in srednješolski profesorji, literati, časopisni uredniki in novinarji, duhovniki, ki so se tudi v izseljenstvu zelo dobro organizirali in ohranjali slovensko kulturo.« Čeprav je ta slovenska skupnost v Argentini štela samo okoli 7000 pripadnikov, je od naselitve po drugi svetovni vojni do danes izdajala kar 74 različnih časopisov in revij, leta 1957 kar 30 različnih hkrati. Nekateri njeni pripadniki so hitro napredovali na vseh področjih, najbolj očitno v hierarhiji Cerkve. Tako so številni škofje v ZDA, Kanadi in Argentini iz vrst slovenskih izseljencev. Preden je na primer Bokalič postal pomožni škof argentinskega primasa Bergoglie, mu je kot svetovalec za družino stal ob strani dr. Jurij Rode, bratranec Franca Rodeta.
Katoliška vera pa se je pri teh Slovencih, kot pravi Valentinčič, tako zelo ohranila kot element, ki predstavlja opozicijo režimu, pred katerim so se umaknili: »Med slovenskimi izseljenci, ki so potomci povojne politične migracije – v Kanadi, Avstraliji, ZDA, v Argentini pa še posebej – velja, da katoliška vera in cerkev še danes igrata zelo pomembno vlogo. Ljudje sami sebe štejejo za verne in ohranjajo verske tradicije.« Zato je nadpovprečno tudi število novih duhovnikov. V slovenski skupnosti v Argentini je bilo tako po letu 1945 več kot petdeset novih maš, 16 duhovnikov iz Argentine pa danes deluje v Sloveniji.
Bokaličev oče Vinko, doma iz Mengša, in mati Pavla, doma iz Prevoj pri Lukovici, sta se po poroki v begunskem taborišču Špital v Avstriji leta 1949 pridružila okoli 7000 Slovencem, ki so po vojni našli svojo novo domovino v Argentini. Med njimi so bili večinoma civilisti, a tudi veliko nekdanjih domobrancev in mobilizirancev v nemško vojsko. Sicer se je že v 30. letih v Argentino priselilo okoli 23.000 primorskih Slovencev, a med obema slovenskima skupnostnima ni bilo stikov, celo sovražili sta druga drugo. Pri predvojnem priseljevanju je šlo bolj za ekonomsko, ne toliko za politično migracijo zaradi fašizma. Za politične diaspore pa velja, da bolje kot ekonomske migracije ohranjajo identiteto. Potomci povojnih slovenskih priseljencev tako še danes ohranjajo slovenski jezik, kar za potomce predvojnih ne velja.
Vinko se je rodil 11. junija 1952 v predmestju Buenos Airesa v slovenski vasi Lanus, kjer se je naselilo okoli 500 Slovencev. Zgradili so cerkev, šolo, kulturni dom in športne objekte. V življenju v skupnosti so ohranjali jezik, kulturo, tradicijo in vero. Vinko je med tednom hodil v špansko šolo, ob sobotah pa je imel pet ur slovenskega pouka.
Od leta 1956 so versko življenje in župnijo v Lanusu vodili slovenski lazaristi, ki se jim je Vinko pridružil leta 1970. Zatem je študiral filozofijo in teologijo v Buenos Airesu, leta 1978 pa sta bila z mlajšim bratom Jožetom, ki je bil tedaj nekaj časa v Sloveniji, posvečena v duhovnika.
Vinko Bokalič je kot duhovnik med drugim vodil delo z mladimi, bil je tudi rektor semenišča, torej glavni vzgojitelj študentov teologije. Veliko zavzetost je pokazal pri delu z revnimi. Znana je njegova zahteva, da mora biti duhovnik ves čas v neposrednem stiku z ljudmi. Pri njem pride do izraza značilnost potomcev slovenske politične emigracije v Argentini, da hočejo kot kristjani delovati v javnosti in so zelo vključeni v delo z revnimi. »Ne nazadnje so se tudi številni povratniki iz Argentine zelo angažirali v Slovenski karitas,« dodaja Valentinčič.
Pomoč revnim je v Argentini, kjer vse več ljudi živi pod pragom revščine, nujna, zlasti odkar ji vlada neoliberalni fanatik Javier Milei. A boljše bi bilo, če bi sama oblast poskrbela za pravičnejšo delitev BDP. Morda bi tudi na to moral vplivati novi primas Argentine.
