Jutri bo sirska tranzicija, ki utegne po ocenah vodje najmočnejše oborožene skupine in de facto voditelja Sirije Ahmeda Al Šare trajati kar štiri leta, preden bo mogoče organizirati prve volitve po padcu Bašarja Al Asada, začela novo poglavje. V Damasku se bo sešlo okoli 1200 povabljencev na prvi nacionalni konferenci, katere cilj je vzpostaviti nacionalni dialog o vrsti perečih vprašanj v državi.

Kje začeti

Po približno sto Sircev iz vsake od provinc in povabljenci iz diaspore bodo začeli razpravljati o vprašanjih razpuščanja vojaških milic v državi, ko naj bi po napovedih Al Šare prenehala obstajati tudi HTS in bi se podobno kot druge preoblikovala v redni sestav nove sirske vojske. Pot do tja bo dolga, prav tako to ob vprašanjih razorožitve velja tudi za ustavnopravna vprašanja. Oblikovanje nove ustave, kar bo še ena od tem konference nacionalnega dialoga, bi lahko po ocenah Al Šare trajalo tri leta. Nov krovni dokument bo, tako vsaj predvidevajo zdajšnji načrti HTS, podlaga za izvedbo svobodnih volitev v Siriji.

Na konferenci naj bi oblikovali posebno svetovalno skupino začasnemu premierju, ki bo pripravljala spremembe ustave. Prav tako bi ta skupina modrecev utegnila biti pomemben sogovornik začasnim oblastem pri oblikovanju naslednje prehodne vlade, ki bi morala biti že bolj vključujoča kot sedanja. To namreč sestavljajo zgolj ljudje iz uporniške province Idlib, kjer je HTS v minulih letih vzpostavil od oboroženega krila ločeno administracijo.

Iranski dejavnik (ne)stabilnosti

Velik del uspeha sirske tranzicije bo odvisen od tega, kako se bodo do države poleg novih oblastnikov obnašale njene sosede in velesile. Iran – poleg Hezbolaha je prav uradni Teheran največji poraženec Al Asadovega padca – denimo trdi, da želi tudi z novo oblastjo vzpostaviti dobre odnose. A prav tako se utegne zgoditi, da bi lahko v državi organiziral uporniške skupine ali netil spore.

Veliki ajatola Ali Hamenej je že napovedal, da bo v Siriji po njegovih pričakovanjih prišlo do oblikovanja novih uporniških skupin proti novim oblastem. Ni pa v tej oceni nakazal, katere skupine bi to lahko bile in ali bi jim Iran kakor koli pomagal. V grobih orisih je zgolj menil, da bi se novim oblastem utegnili upirati mladi, ker so jim nove razmere v državi domnevno vzele varnost. V Teheranu ne skrivajo, da bodo njihovi nadaljnji koraki odvisni predvsem od tega, kakšno politiko do Irana bodo oblikovale nove oblasti v Damasku.

Turški vpliv na obeh straneh meje

Drug pomemben dejavnik bo, do kakšne pomiritve bo prišlo med proturškimi milicami in sirskimi kurdskimi silami na severu Sirije. Tam še vedno potekajo boji za nadzor nad ozemljem in s tem boljšo začetno pozicijo v procesu nacionalnega dialoga. Turčija, ki je ena od velikih zmagovalk Al Asadovega padca in je zdaj že priznala, da je vrsto let vodila dialog in sodelovanje s HTS, na nove voditelje stavi tudi zaradi lastnega nerešenega kurdskega vprašanja. Turški zunanji minister Hakan Fidan je bil tudi prvi visoki tuji diplomat, ki se je po padcu Al Asadovega režima oglasil v Damasku in obljubil vso pomoč pri stabilizaciji države in v boju proti terorizmu.

Tako kot je Turčija na več frontah, diplomatski in vojaški na severu države, aktivna v Siriji, se kurdskega vprašanja z novo mirovno ponudbo loteva tudi doma. Po štirih desetletjih kurdskega upora so nedavni pogovori prokurdske stranke DEM s priprtim voditeljem Abdulahom Öcalanom obetajoči. »To je obdobje miru, demokracije in bratstva za Turčijo in regijo,« je po pogovorih s poslancema DEM Sırrıjem Süreyyo Önderjem in Pervin Buldan iz zapora Imrali pred dnevi sporočil Apo (Öcalanov vzdevek, v prevodu Striček, op. a.). Zaprti vodja PKK, ki je v Turčiji opredeljen za teroristično organizacijo, je edini, ki lahko poleg turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana ustavi upor proti turški državi. In Öcalan je zdaj nakazal prav to – pripravljen je storiti svoj del, da bi mirovni proces uspel.

Naslednji dan po doslej najbolj obetavnih pogovorih, kot sta se izrazila poslanca Onder in Buldanova, je Turčija napovedala velik investicijski program za kurdski jugovzhod Turčije. S 14 milijardami dolarjev investicij v okoli 200 projektov želijo do leta 2028 vsaj delno zmanjšati prihodkovno vrzel tamkajšnjega prebivalstva s preostalim delom države.