Prvo skupno zasedanje voditeljev Evropske unije in šestih držav Sveta za zalivsko sodelovanje (GCC) je v Bruslju potekalo v času, ko Bližnji vzhod krvavi zaradi vojn v Gazi in Libanonu, regija pa v naslednjih dneh pričakuje še izraelski povračilni napad na Iran. Vrh EU s predstavniki Savdske Arabije, Katarja, Kuvajta, Združenih arabskih emiratov, Omana in Bahrajna tako ni bil namenjen zgolj krepitvi gospodarskega sodelovanja in iskanju novih priložnosti za povečanje okoli 170 milijard evrov letne blagovne menjave. Kar polovica dvanajst strani dolge sklepne deklaracije je namenjena pozivom k premirju v Gazi, Libanonu in umiritvi razmer v širši regiji od Sudana preko Afriškega roga do Irana.
Krepka skupna sporočila
Čeprav so se pogovori vrteli predvsem okoli napetih razmer na Bližnjem vzhodu, pa je Evropska unija poskušala v skupni izjavi države GCC prepričati še k ostri obsodbi invazije na Ukrajino ter zavračanju podpore Rusiji. Vse do zadnjega so se pogajali o ostrini obsodbe ruskih dejanj. Vzporednice konflikta v Ukrajini in dogajanja na Bližnjem vzhodu pa je že v uvodu vrha povlekla predsednica komisije Ursula von der Leyen, rekoč da se v Ukrajini dogaja vojna proti univerzalnim vrednotam in da se ji poskuša preprečiti odločanje o lastni prihodnosti. Na koncu so našli relativno dobro rešitev s sklicevanjem na resolucije generalne skupščine OZN, ki so obsodile ravnanje Rusije, in poudarjanjem suverenosti, neodvisnosti, enotnosti in ozemeljske celovitosti Ukrajine znotraj njenih mednarodno priznanih meja. Hkrati so obsodili napade na civiliste ter civilno in kritično infrastrukturo, zlasti v energetskem sektorju.
Temeljno sporočilo srečanja je bilo, da sta EU in GCC partnerja in da si želita čimprejšnjega premirja na Bližnjem vzhodu. Čeprav so znotraj obeh grupacij različni pogledi na vojno v Ukrajini in Bližnjem vzhodu, je bil skupni imenovalec nujnost, da pred nadaljnjim zaostrovanjem razmer na Bližnjem vzhodu, v katero bi lahko vodili izmenični napadi Izraela in Irana, dosežejo premirje v Gazi in Libanonu.
Številna področja sodelovanja
Kar je pri včerajšnjem srečanju bodlo v oči, je udeležba savdskega prestolonaslednika Mohameda bin Salmana, ki je po zagotovilih ameriških obveščevalnih služb pred dobrimi šestimi leti naročil umor do režima kritičnega novinarja Džamala Hašokdžija, ki so ga razkosali na konzulatu v Carigradu. Salman je bil od takrat nezaželen gost v evropskih prestolnicah, a kaj več od ostrih kritik ga ni doletelo. Včeraj pa se je spet sprehodil po rdeči preprogi, segel v roko predsedniku evropskega sveta Charlesu Michelu in von der Leynovi. Savdska Arabija pod njegovim de facto vodstvom ostaja eden ključnih igralcev v arabskem svetu, Rijad pa je kot vodja sunitskega islama po zbližanju z Iranom kot vodjem šiitskega islama zainteresiran, da ne pride do nadaljnjega zaostrovanja v regiji.
Katarski emir Tamim bin Hamad Al Tani se je na vrhu v Bruslju zavzel za palestinsko državo in obudil arabsko mirovno iniciativo, po kateri bi po palestinski državnosti vse arabske države normalizirale odnose z Izraelom. Z EU si je Tani zaželel okrepljenega sodelovanja pri preprečevanju nezakonitih migracij in pri vprašanjih genocida ter preprečevanja revščine. Tudi von der Leynova se je v imenu EU zavzela za rešitev dveh držav za dva naroda.
Po napovedanem izraelskem povračilnem napadu na Iran so članice GCC Teheran prepričevale o svoji nevtralnosti v bližnjevzhodnem konfliktu. Ne bi namreč rade tvegale, da bi ob zelo verjetnem zaostrovanju napetosti med Izraelom in Iranom tudi same postale tarča morebitnih iranskih povračil, saj številne med njimi gostijo ameriška oporišča. Kot potencialne tarče naslednjega napada Irana, če se bo zgodil, so bila omenjena tudi zalivska naftna polja in rafinerije, ki bi jih lahko napadel Iran, če bi Izrael napadel iransko energetsko infrastrukturo.
Dvomi o možnosti premirja
Vojna na Bližnjem vzhodu se sicer brez znakov popuščanja nadaljuje. Palestinske zdravstvene oblasti so pozvale k vzpostavitvi humanitarnega koridorja za tri bolnišnice na severu Gaze, ki so tik pred kolapsom, saj je oskrbovalne poti do njih prekinila izraelska vojska med hudimi spopadi s Hamasovimi borci. Na sever Gaze se že nekaj časa ni več stekala humanitarna pomoč. Šele ko so iz ZDA zagrozili, da bi lahko ustavili prodajo orožja Izraelu, če se dostop pomoči ne bo izboljšal, so na sever obleganega pasu včeraj iz Izraela spustili 50 tovornjakov.
Nasploh je humanitarna situacija v Gazi pred bližajočo se zimo katastrofalna. Vodja agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem (Unrwa) Philippe Lazzarini svari, da bo v Gazi v zimskem času prišlo do lakote in akutne podhranjenosti. Prav tako je zaradi političnih in ekonomskih pritiskov ogroženo nadaljnje delovanje agencije. »Smo zelo blizu točke preloma,« je opozoril Lazzarini.
Tudi v Libanonu se izraelski napadi stopnjujejo, obrambni minister Joav Gallant pa pravi, da se bo Izrael pogajal izključno vzporedno z napadi. V zadnjih dneh so izraelske enote čistile minska polja na zasedeni Golanski planoti, kar nakazuje, da bi lahko preko tega loka Izrael pripravljal še en kopenski vdor na vzhod Libanona. Medtem še naprej potekajo zračni napadi na južna območja Bejruta, napadajo tudi cilje na severu države. Izraelska vojska je raketirala tudi občinsko poslopje v kraju Nabatieh, ubitih je bilo najmanj šestnajst ljudi, tudi župan. Libanonski premier Nadžib Mikati je podvomil, da je premierje sploh mogoče doseči. »Kaj lahko sovražnika odvrne od njegovih zločinov, ki so prišli do točke, ko so tarča napadov mirovne sile na jugu države? In kakšno rešitev si lahko obetamo glede na to realnost?« se je spraševal.
Golob: Skupno zavezništvo za Gazo
Včeraj so se še naprej vrstile obsodbe izraelskega vdora v oporišče Unifila v Libanonu. Slovenski premier Robert Golob je dejal: »Izraelski napadi se morajo končati. Unifil je še kako potreben.« Ob prihodu na vrh z zalivskimi državami je povedal, da Slovenija aktivno podpira uvedbo embarga na izvoz orožja v Izrael, kar je lahko le eden od ukrepov, ne pa rešitev za umiritev razmer na Bližnjem vzhodu. Ponovno se je zavzel za rešitev dveh držav. »Tako Netanjahu in njegova vlada kot tudi Hamas zavračata to rešitev in ju bo treba očitno na neki način k temu prisiliti z drugimi ukrepi. Mednarodna skupnost je tista, ki bo nosila velikansko odgovornost. Vsaka pobuda je koristna, vendar se bojim, da smo še daleč od rešitve,« je menil Golob in izpostavil možno rešitev z zalivskimi državami. »Edina rešitev bi bila, da Evropa in zalivske države pod okriljem Združenih narodov oblikujejo nekakšno zavezništvo, ki bi na eni strani prevzelo varnostne garancije za Izrael, na drugi strani pa tudi nadzor nad Gazo.« Toda ta rešitev za zdaj še ni možna, je dodal.
