Mehmet Timurtas se je pri 34 letih odločil postati poslanec, ker si želi sokrojiti politično podobo svoje države. Kot vsa Turčija tudi Kurd iz Sirta vzhičeno pričakuje volilno nedeljo, na kateri se nakazuje poraz vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) Recepa Tayyipa Erdogana tako v tekmi za parlament kot za predsedniški položaj. Erdogan je eno najpomembnejših držav na stičišču Evrope in Azije vodil zadnjih dvajset let – trikrat kot premier, zadnjih osem let pa v predsedniških čevljih. V tem času je močno spolzela po lestvici demokratičnih standardov.
Erdogan po večini javnomnenjskih raziskav zaostaja za predsedniškim kandidatom šestih opozicijskih strank, združenih v Nacionalno zavezništvo, Kemalom Kilicdaroglujem, ki bi lahko slavil že v prvem krogu, čeprav se zdi verjetnejši drugi krog čez štirinajst dni. Volitve so tako veliki preizkus, koliko demokracije je še ostalo v Turčiji po dveh desetletjih Erdoganovega avtokratskega vodenja, in ali lahko volilci kazalce zdrsa v avtokratičnost še zavrtijo nazaj s pomočjo volilnega procesa. Zdi se, da so težke gospodarske razmere in visoka, 55-odstotna inflacija za opozicijo najboljša priložnost, da AKP pošlje z oblasti.
Mehmet Timurtas kandidira na listi stranke Yesil Sol (Zelena leva stranka). Ta je postala eden najpomembnejših akterjev tokratnih volitev, saj je vanjo svoje poslanske kandidate pretopila prokurdska stranka HDP, zaradi bojazni, da bi jo vladajoči stranki skoraj povsem podrejeno sodstvo tik pred volitvami prepovedalo. V Kadiköyu, azijskem predelu Carigrada, Timurtas pred osrednjim pomolom deli letake in nagovarja mimoidoče, naj namenijo glas njemu in stranki Yesil Sol. Ta uporablja simbol drevesa z listi, ki je skoraj identičen tistemu stranke HDP. »Kandidiram, ker ni spoštovanja delavskega razreda,« pojasnjuje Timurtas, sindikalni delavec, ki so ga njegovi varovanci iz dostavljalskih služb nagovorili, naj se poda v politične vode. A to ni edini razlog. »Državi želim spet svobode in miru,« pravi.
Petim strankam se obeta vstop
v parlament
Yesil Sol, ki nastopa s politiko neizključevanja, zagovarjanja demokracije in vračanja države k parlamentarnemu sistemu, bo najpomembnejši igralec, ki bi utegnil omogočiti izvolitev vlade opozicijskega Nacionalnega zavezništva. V tej šestčlanski koaliciji strank igra najvidnejšo vlogo Kilicdaroglujeva socialdemokratska Republikanska ljudska stranka (CHP), ki velja za zagovornico Atatürkove sekularne turške republike. Yesil Sol ni del tako imenovanega omizja šestih, se pa pričakuje, da bo pomagala oblikovati ali bo vsaj podprla novo vlado, ki bi jo lahko ob republikancih sestavljali še nacionalistično-kemalistična Dobra stranka (Iyi) voditeljice Meral Aksener ter morebiti tudi Yesil Sol. Čez sedemodstotni parlamentarni prag se bo verjetno uspelo prebiti le še vladajoči AKP – ta bo predvidoma ostala najmočnejša politična sila – in nacionalistom iz MHP. Ti stranki pa v večini anket skupaj ne dosegata polovične podpore.
Tri mesece po uničujočem potresu na jugu Turčije, v katerem je umrlo 50.000 ljudi, osrednja volilna tema presenetljivo niso težave z dostavo pomoči oziroma kritike, da je veliko število umrlih posledica slabe gradnje in hitre izdaje gradbenih dovoljenj, kjer naj bi se dogajala korupcija. »Presenečen sem, da opozicija ni bolj izpostavila vprašanj potresa. Če bi vodila močno negativno kampanjo o teh vprašanjih, bi ji uspelo dobiti več podpore. A je to vprašanje bolj zaposlovalo vlado. Predsednik Erdogan je dal več intervjujev, v katerih je zagotavljal, da bodo obnovili regijo in ljudem zagotovili začasna prebivališča,« razlaga dr. Berk Esen, profesor na Univerzi Sabanci, kjer se ukvarja predvsem s preučevanjem političnih strank, družbenih gibanj in avtoritarnih režimov.
Dve različni
politični sporočili
Tako se je volilna kampanja vrtela okoli drugih tem. Pomembno za vlado in opozicijo je vprašanje lajšanja finančnih in gospodarskih stisk prebivalcev. Za opozicijo pa ni nič manj pomembno vprašanje povrnitve demokracije in zaupanja ljudi v državo. »Sana söz« (Obljubljam vam) je osrednji Kilicdaroglujev slogan, ki v družbi njegovih podpredsedniških kandidatov, županov Carigrada Ekrema Imamogluja in Ankare Mansurja Javaša, veje z vsakega predvolilnega plakata. »Opozicija se za glasove ljudi poteguje s sporočilom upanja in sprememb,« razlaga dr. Esen namere šestih strank, da z vrnitvijo iz predsedniškega v parlamentarni sistem povrnejo demokracijo, ustvarijo drugačno družbeno vzdušje in delujejo transparentno.
Na drugi strani vladajoča stranka AKP po Esnovi oceni nadaljuje polarizacijo, in to celo še bolj kot doslej. Erdogan je denimo na svojem zadnjem velikem shodu v Carigradu pred dnevi dal v predvolilni posnetek Kilicdarogluja zmontirati vodjo prepovedane Kurdske delavske stranke (PKK). Voditelje opozicije je označil za podpornike LGBTI. Oboje naj bi služilo pridobivanju glasov med konservativnimi volilci. V zadnjih dneh je zamenjal tudi svojo fotografijo na profilih na družbenih omrežjih, kjer se v pilotski jakni in s temnimi očali prikazuje kot močan voditelj. »Toda tem poskusom se volilci vse bolj posmehujejo,« meni Esen. Zato se Erdogan zateka tudi k obljubam o povečanju plač in pokojnin ter možnosti hitrejšega upokojevanja. »Boljših kart nima. Za zadnjih pet let vladanja namreč nima veliko pokazati,« pravi Esen.
