Šok je po malem zaigran. O tem, da je v Britaniji na stotine kitajskih vohunov, večina spečih, ki živijo normalno življenje in čakajo, da jih bo Kitajska potrebovala, se govori že kar nekaj let. Smo sredi septembra, pa so otoški parlamentarci šele zdaj izvedeli, da je policija marca na podlagi zakona o uradni tajnosti zaradi suma, da sta kitajska vohuna, aretirala moškega v tridesetih v Oxfordshiru v Angliji in moškega v dvajsetih v Edinburgu na Škotskem. Največ prahu dviga moški v dvajsetih, ker je delal v parlamentu kot raziskovalec, kar je lepo zveneč naziv za nekoga, ki zbira različno gradivo za poročila, razprave in govore poslancev. Tudi sam dviga prah, za zdaj anonimno, ker prek medijev sporoča, da so obtožbe proti njemu popoln nesmisel. Poslanci, sploh konservativni, pa so ogorčeni, ker je varnostna služba to doslej prikrivala javnosti (zagotovo z blagoslovom Sunakove vlade).

Z gotovino do vohunskih storitev?

Tednik Sunday Times trdi, da gre za 28-letnega Chrisa Casha, kar je zanimiv priimek (gotovina) glede na obtožbe vlade, da Kitajci najemajo vohune domačega izvora predvsem z gotovino. Cash, ki je diplomiral iz zgodovine, naj bi imel zveze z vrsto (sedem ali več) vladnih konservativnih poslancev, med njimi s Tomom Tugendhatom, ki je državni sekretar za varnost. Britanska varnostna služba naj bi bila prepričana, da so Kitajci Casha, ko je živel in delal na Kitajskem, z gotovino najeli za tako imenovanega spečega vohuna, ki ga »prebudiš« (aktiviraš), ko ga potrebuješ. Casheva vloga naj bi bila »infiltracija v britanska politična omrežja, ki so ključnega pomena za kitajski režim«. Parlament, v katerem je veliko kritičnih glasov do kitajskih kršitev človekovih pravic ter kitajskega ogrožanja britanske varnosti in demokracije, naj bi bil ena glavnih tarč vohunjenja. Raziskovalec Cash je pri svojih mladih letih, kar je ironično ali morda premeteno, vodil parlamentarno skupino za raziskovanje Kitajske, ki naj bi »promovirala novo razmišljanje o Kitajski kot sistemski varnostni grožnji Britaniji« (beri: se zavzemala za jastrebji odnos do Kitajske). S Kitajsko so vladajoči konservativci zaradi njenih vse večjih naložb na Otoku še ne tako davno želeli imeti »zlate« odnose, zdaj pa tekmujejo v obsojanju te države. Ta hladnokrvno poziva Britanijo, »naj neha širiti protikitajske zlobne lažne informacije o vohunjenju«, ki jih Kitajska odločno zavrača. Britanski premier Rishi Sunak naj bi ta problem sprožil v pogovorih s kitajskim zastopnikom na minulem vrhu skupine G20, pa Downing Street 10 tega noče ne potrditi ne zanikati.

Britanija je preplavljena z vohuni, tudi kitajskimi

Koliko je tujih vohunov v Veliki Britaniji? Zelo veliko. Enega največjih poznavalcev vohunske scene, ki je kot obveščevalec več kot dvajset let delal za ameriško obrambno ministrstvo, zdaj profesorja Jana Goldmana, so lani, po začetku ruske invazije na Ukrajino, prosili za oceno števila ruskih vohunov na Otoku. »Šteti ruske vohune v Britaniji je, kot bi šteli zvezde na nebu,« se je odzval na namig, da jih je okoli 200. Po njegovem mnenju je to samo vrh ledene gore. »Ko gre za število ruskih vohunov v Veliki Britaniji, bi rekel, da bi lahko identificirali morda 20 ali 30 odstotkov ljudi, za katere menimo, da vohunijo, kar pomeni, da je 70 do 80 odstotkov takih, o katerih se nam niti ne sanja, da so ruski vohuni.« Polovica od okoli 150.000 ruskih izseljencev v Britaniji naj bi bila spečih ruskih vohunov. Kitajskih naj bi bilo prav toliko ali še več, predvsem spečih. Na desettisoče naj bi bilo kitajskih kibernetskih vohunov, ki »bedijo« nad Britanijo. V zadnjih dvajsetih letih se je kitajsko vohunjenje na Otoku tako razširilo, da ga je nekdo razglasil za »hobotnico v lestencu«, ki se je razširila v vse pore britanske družbe.

Razprodaja Britanije

Kitajska kot drugo največje gospodarstvo na svetu je globoko zasidrana v britansko ekonomijo s svojimi naložbami. Številni poslanci zahtevajo nadzor nad njenimi naložbami. Več kot četrtino letnega zaslužka britanskih univerz, 2,5 milijarde evrov, na primer, prinašajo kitajski študenti. Več kot dvesto britanskih akademikov preiskujejo zaradi suma, da nehote pomagajo kitajski vladi pri proizvodnji orožja. Vladajoči konservativci se sicer radi hvalijo s tujimi naložbami. Kitajska je pokupila za skoraj 160 milijard evrov podjetij, delnic in nepremičnin v Britaniji. Pred Kitajci so samo Američani z več kot 400 milijardami. Članice EU so skupaj pokupile še več podjetij, za okoli 666 milijard, prednjačita pa Luksemburg s 134 in kar nekaj večja, a še vedno majhna Nizozemska z 265 milijardami. Sledi Japonska z 90 milijardami in šele za njo so razvpiti Katarci in Savdijci, o katerih se največ govori, ker najraje kupujejo najdražje nepremičnine. Po zadnjem štetju so tuji vlagatelji lastniki okoli 66 odstotkov delnic britanskih podjetij. Konservativne vlade so Veliko Britanijo »razprodale«. 

Priporočamo