Odcepitev jugovzhodnega dela Nigerije in ustanovitev Republike Biafre, ki je uradno obstajala od 30. maja 1967 do januarja 1970, sta sprožili eno najbolj znanih afriških vojn. Večinsko prebivalstvo Biafre, Igboji, zaradi trgovske spretnosti in izobraženosti pogosto imenovani tudi afriški Judje, so se po množičnem masakru leta 1966 na severu zatekli v jugovzhodni del države. Mednarodni tisk je bil tedaj zasičen z zgodbami o nasilju v Afriki, le malokdo pa je prepoznal, da je za sovraštvo med tako imenovanimi plemeni v Afriki odgovorna neformalna politika britanske kolonialne prakse po načelu »deli in vladaj«.
Ta politika je manipulirala z razlikami med etničnimi skupinami. Nigerija, ki se je v bitki proti Bafrčanom oprla na nekdanjo kolonizatorko Veliko Britanijo, je govorila o novem madežu na zemljevidu. Toda znotraj tega madeža se je znašlo na stotine odvetnikov, zdravnikov, univerzitetnih profesorjev, pesnikov, romanopiscev, ki so se prekvalificirali v borce.
Zlomila jo je lakota
Razlogi, zakaj je prišlo do razglasitve Biafre – ki je kmalu začela tiskati svoj denar, imela pa je tudi nacionalno himno in zastavo s pasovi rdeče, črne in zelene ter na sredini žarečo polovico rumenega sonca, predvsem pa je imela bogata nahajališča nafte, ki je tedaj že postala najpomembnejša dobrina nigerijskega gospodarstva – niso bili povsem jasni: maščevanje za »igbojski prevrat«, protest proti centralističnemu odloku… Variiralo je tudi število mrtvih: od tri do deset tisoč. Pomembno je bilo, da so masakri Igboje prestrašili in združili ter da so nekdanje Nigerijce spremenili v strastne Biafrčane. Ti so se v tovrstni vojni bojevali prvič, predvsem pa so bili slabo opremljeni. Mnogi biafrski vojni veterani so ob petdeseti obletnici Biafre povedali, da so se bojevali z mačetami, medtem ko so imeli nigerijski vojaki na voljo najsodobnejša letala.
Nigerijo je podpirala Velika Britanija, ki je narekovala mednarodno politiko molčanja. Sovjetska zveza, na primer, je vzhičena zaradi možnosti vplivanja na Afriko, ne da bi s tem ogrozila svoji tekmici, Veliko Britanijo in Ameriko, Nigeriji poslala tehnike in letala. Ne glede na nigerijsko vojaško premoč je bilo tisto, kar je zlomilo Biafro, lakota. Vojaški poveljnik nigerijske vojske Yakubi Gowon se je Biafrčanov lotil s sankcijami; več kot milijon Biafrčanov je izstradal do smrti. Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie je v romanu Polovica rumenega sonca (Sanje, 2008) zapisala, da je bila lakota nigerijsko orožje v vojni: »Lakota je zlomila Biafro, prinesla Biafri slavo, zaradi nje je Biafra trajala, kolikor dolgo je.«
Podobe sestradanih afriških otrok z napihnjenimi trebuhi, pa tudi besede staršev svojim otrokom, naj pojedo vse s krožnika, izvirajo iz Biafre. Strategija, ki jo je uporabila nigerijska vojska, je privedla do tega, da je mednarodni Rdeči križ Biafro imenoval najhujša kriza po drugi svetovni vojni.
Biafra je sicer požela tudi simpatije. Zaradi lakote so ljudje po svetu postali pozorni, sprožili so proteste in demonstracije v Londonu in Moskvi ter na Češkoslovaškem. Zaradi lakote in kljub strahu mnogih afriških držav, da bo neodvisna Biafra sprožila nadaljnje odcepitve, so Zambija, Tanzanija, Slonokoščena obala in Gabon priznali Biafro, lakota pa je pripeljala Afriko tudi v Nixonovo ameriško kampanjo. Zaradi lakote so vzcvetele organizacije pomoči, ki so ponoči z letali tihotapile hrano v Biafro. Poleg državne podpore, ki sicer – z izjemo Francije, ki je Biafri prodala orožje – ni dosegla biafrske vojske, se je v Biafri udejstvovalo precej evropskih aktivistov in plačancev. Biafrčanom je na primer uspelo zasnovati majhno letalsko enoto. Leta 1968 je švedski pilot Carl Gustaf von Rosen generalu Ojukwuju predlagal uporabo majhnih letal, imenovanih »biafrski otročički«, ki so letela iz Gabona in pristajala na začasnih biafrskih letališčih.
Biafra je januarja 1970 izginila z zemljevida. Poveljnik C. Odumegwu Ojukwu je generala Gowona pozval k premirju. Država je bila znova pridružena Nigeriji, Biafrčani pa podvrženi poniževanju, ki se nadaljuje še danes. Pomilostitev biafrskih vojakov je bila na primer sprejeta šele leta 2000. Probiafrski aktivisti zatrjujejo, da Igbojem tudi sicer odrekajo politično-gospodarske priložnosti. Predsednik Nigerije Muhammadu Buhari, vojaški poveljnik v nigerijski vojski v času državljanske vojne, prihaja z muslimanskega severa države. Podpredsednik Yemi Osinbajo je Joruba, pripadnik tretje največje etnične skupine, locirane na jugozahodu države. Medtem ko predsednik Buhari probiafrske aktiviste zavrača z očitki, da proteste organizirajo ljudje, ki niti nimajo izkušnje vojne, je ton Osinbaja, ki zaradi slabega zdravstvenega stanja predsednika vodi državo, spravljivejši. Konec maja letos je v govoru ob petdeseti obletnici Biafre Nigerijo primerjal z Združenimi državami.
Želel si je le knjig
»Resnica je, da mnoge, če ne kar vse narode po svetu, sestavljajo ljudje različnih kultur, prepričanj in religij, ki so jih vrgli skupaj po naključju,« je dejal Osinbajo. »Najuspešnejši niso narodi, ki padejo v zanko separatizma, temveč tisti, ki se jim skozi trnovo in negotovo pot uspe prebiti do enotnosti in različnosti hkrati.« Osinbajova multietnična hvalnica je ob tem, da v Nigeriji poleg treh glavnih etničnih skupin živi še približno tristo etničnih manjšin in da se vlada na njihov krik odziva z nasiljem, gola retorika.
Nigerijska zvezna policija je oktobra 2015 aretirala enega najslavnejših probiafrskih aktivistov in vodjo separatistične skupine Domoljubov Biafre Nnamdija Kanuja, kar je sprožilo krvave proteste po vsej državi, ter ga brez sojenja izpustila šele aprila letos. Amnesty International je novembra 2016 poročal, da so nigerijske varnostne enote od avgusta 2015 pobile vsaj 150 probiafrskih protestnikov. Nigerijska vojska vse obtožbe zanika.
S tem ko je Osinbajo v govoru zavrnil vračanje k etničnim izvorom, kar naj bi bilo bistvo Biafre, in navedel, da separatizem ne more biti odgovor na probleme marginalizacije, je Nigerijce vrnil v čas nastanka njihove države; v leto 1884, ko so Evropejci na berlinski konferenci razdelili Afriko in so si Britanci prilastili dva protektorata ob reki Niger: sever in jug. Leta 1914 je guverner Nigerije oba dela združil, njegova žena je dala ime in Nigerija je bila rojena. Britanci so preferirali sever države, saj so Združeni emirji zanje pobirali davke, medtem ko je bil animistični in kasneje krščanski jugovzhodni del države nepokoren in ambiciozen. O tem, kako je bila Nigerija leta 1960 ob neodvisnosti zbir delcev v krhkem objemu, saj so Britanci, da bi ohranili Nigerijo kot svojo dobičkonosno stvaritev, sestavili vlado, ki je severu dodelila vodstvo centralne vlade, je Osinbajo na slovesnosti molčal.
Ameriški pisatelj Kurt Vonnegut je v prispevku Biafra: Izdani ljudje (1979) popisal izkušnjo Biafre, ki je bila januarja 1970 že v zatonu. Med drugim se je srečal z mladim pisateljem Chinuo Achebejem. Očitno je bilo, zapiše Vonnegut, da Achebe tedaj ni pisal oziroma da je zaradi tedanjih razmer pisal samo še poezijo in čakal na konec vojne. Achebe je bil tudi tisti, ki je potegnil paralelo med Biafro in varšavskim getom. »Biafrčani so zunanjemu svetu govorili, da jih hočejo Nigerijci vse pobiti, toda sveta Biafra ni zanimala,« je dejal Achebe. Ob tem je tudi poudaril, da je genocid težko dokazati, saj če Biafrčani preživijo, genocid kot da ni bil storjen, če pa nihče ne preživi, ni prič. Ko se je Vonnegut z Rdečim križem vračal v Gabon, je Achebeja vprašal, ali si želi, da mu ob vrnitvi pošlje hrano. Achebe, eden najvidnejših pričevalcev genocida nad Biafrčani, mu je odvrnil, da si želi zgolj knjig…
