Sunita Williams je te dni slavna iz na glavo postavljenih razlogov. Običajno so astronavti junaki, ki letijo v vesolje, Williamsova pa je skupaj s kolegom Barryjem Wilmorom v središču pozornosti, ker se je iz vesolja vrnila. 5. junija lani sta poletela proti mednarodni vesoljski postaji na osemdnevno misijo, vrnila pa sta se ta teden po več kot devetih mesecih, zaradi okvare na novem Boeingovem vesoljskem plovilu. Vmes je ameriška vesoljska agencija Nasa nekajkrat napovedala njuno vrnitev, pa potem iz tega ni bilo nič. Tako so se začele vrstiti novice o tem, da sta na vesoljski postaji obtičala. Sunita Williams je to veselo zanikala. Z vesoljske postaje je sporočala, da v resnici uživa in dodatni čas izkorišča za 150 različnih znanstvenih eksperimentov. Opazovala je rast rdeče romanske solate v mikrogravitaciji. Tudi to je del raziskav za neko ne več tako oddaljeno prihodnost, ko bo hrano treba pridelati na luninih postojankah. Williamsova je pač vselej videti dobre volje in mati Bonnie Pandya, rojena Zalokar, po kateri ima slovenske korenine, jo v slovenščini prikladno kliče sonček. Ampak devet mesecev vseeno ni bilo lahkih. »Pozabiš, da se v vesolju ne držiš za roke in ne objemaš ljudi,« je s postaje denimo pisala domov sestri Dini Anand.
Lasje v dobrodelne namene
Pozabiš? Seveda, Sunita Williams je vesoljska veteranka in razmere tam na nebu odlično pozna. Prvič je v vesolje poletela 9. decembra 2006 s plovilom Discovery iz že upokojenega Nasinega programa space shuttlov. »Največji vtis je name naredil naš planet – kako prelep je,« je rekla, ko se je navadila na povsem nov razgled skozi okno. Družbo so ji na tisti misiji delali slike psa Gorbyja, božični paket, v katerem so bile tudi slovenske klobase, in medalja svetega Krištofa, ki varuje popotnike ter pilote. Medalja je družinska dediščina, last njene babice slovenskega rodu Josephine Gorenc.
V vesolju je prvič ostala 195 dni, opravila štiri vesoljske sprehode in podrla ženski rekord – zunaj postaje je skupno prebila več kot 29 ur. In padel je še en rekord – 16. aprila 2007 je na vesoljski postaji kot prva pretekla maraton – znamenitega bostonskega, ker je na Zemlji potekal prav na ta dan. 42 kilometrov in 195 metrov je odtekla na tekalni stezi na vesoljski postaji, pripeta z jermeni, ki delujejo proti breztežnosti. Na cilj je »prišla« v štirih urah in 24 minutah. Pa še zanjo značilne dolge kodraste lase, ki na vesoljskih fotografijah vihrajo v vse smeri, si je ostrigla ter jih poslala na Zemljo dobrodelni organizaciji Locks of Love, ki izdeluje lasulje za otroke, ki so iz zdravstvenih razlogov plešasti.
Vesoljski triatlon
Drugič je v vesolje poletela 15. julija 2012 na krovu ruskega sojuza, tokrat iz oporišča Bajkonur v Kazahstanu. V vesolju je ostala 127 dni in vmes postala šele druga poveljnica mednarodne vesoljske postaje. Za športno-vesoljske novice je tokrat poskrbela s končanjem triatlona, seveda prvega v vesolju sploh, četudi skrajšanega in prilagojenega, ki je časovno sovpadal s kalifornijskim v Malibuju. Odtekla je 6,4 kilometra, na sobnem kolesu odpeljala 29 kilometrov ter »preplavala« 800 metrov na vadbeni napravi, ki omogoča plavanju podobne gibe v breztežnosti. Potrebovala je uro, 48 minut in 33 sekund. Vrnila se je sredi novembra.
V vesoljski industriji pa so se časi začeli spreminjati, komercializacija je trkala na vrata in tudi Nasa je začela sodelovanje v vesoljskih poletih s posadko ponujati zunanjim izvajalcem. To sta zdaj podjetji Space X in Boeing. Leta 2015 je bila Sunita Williams izbrana za enega od treh astronavtov, ki bodo prvi poleteli z novim Boeingovim vesoljskim plovilom Starliner. Lani je bil na vrsti krstni polet s posadko na mednarodno vesoljsko postajo in tretja pot Sunite Williams v vesolje. Potem se je, kot rečeno, nekoliko zataknilo s predvideno vrnitvijo v osmih dneh. Z Wilmorom sta v vesolju ostala toliko časa, da sta Zemljo obkrožila 4576-krat in prepotovala 195.289.856 kilometrov. Nazaj sta poletela s plovilom Dragon podjetja Space X.
Za svojo jo imajo v treh državah
Sunita Williams si ni vedno želela biti astronavtka. Najbolj jo je zanimala veterina, a otroške želje po študiju na Columbiji ji niso več tako dišale, tudi življenje v New Yorku ne, in zmagala je pomorska akademija, ki je bila za povrh brezplačna. Postala je pilotka helikopterja in med drugim sodelovala v logističnih operacijah, ki so potekale hkrati s prvo zalivsko vojno. Za astronavtko je bila izbrana v drugem poskusu, kar je velik uspeh – mnogi neuspešno poskušajo velikokrat. Izobraževanje je trajalo osem let, med drugim v podvodnih laboratorijih, kjer se je prilagajala delu v breztežnostnem stanju. Po sedem, osem dni se je v podmornici učila delati v majhnem prostoru in premagovati klavstrofobijo. Nekaj časa se je urila v Rusiji, kjer se je učila jezika in spoznavala ruski del mednarodne vesoljske postaje.
Sunito Williams imajo za svojo kar tri države, ne le Amerika. V Indiji ji namenjajo izredno pozornost. Država ima svoj precej ambiciozen vesoljski program, človeka pa v vesolje še ni poslala. V vesolje je doslej poletel le en Indijec ter trije astronavti indijskih korenin (ena je umrla v nesreči raketoplana Columbia leta 2003).
Večkrat pa je obiskala tudi Slovenijo. Prvič je bila v Sloveniji leta 2004 na klasični turistični turi (Ljubljana, Bled, Piran). Leta 2009 je uradno odprla njej posvečen muzej v Lešah pri Tržiču, od koder so njeni predniki. Leta 2013 ji je predsednik Borut Pahor med obiskom podelil medaljo za zasluge. Je tretja astronavtka slovenskih korenin, ob Ronaldu Šegi in Jerryju Linengerju.
Nekoč jo je šolarka vprašala, katero osebo bi vzela s seboj v vesolje, če bi lahko izbrala. Ni se odločila ne za mamo, sestro, brata ali soproga. »Vzela bi osebo, ki je sovražno naravnana do nekoga drugega. Ker ko bi bila enkrat v vesolju in pogledala dol na planet, bi negativen odnos preprosto izginil, ker bi videla, kako čudovit in miren je naš planet. Težko si je predstavljati, da bi se kdo tam gori prepiral.«
