Pustimo ob strani, kako se bodo razpletli (morebitni) kazenski postopki zoper ekipo, ki je vodila Marino. Morebiti jih sploh ne bo. Vzemimo primer kot iztočnico za razmišljanje o tem, kako je prostitucija v Sloveniji pravno urejena.
Pravno urejena? Saj skoraj ni pravno urejena. Pa bi verjetno morala biti. »Najstarejši poklic na svetu« bo vedno obstajal. Presežno povpraševanje moških po spolnosti bo vedno ustvarjalo ustrezno ponudbo. Predvsem zaradi zdravstvene, finančne in osebne varnosti prostitutk, pa tudi zaradi varstva javnega zdravja kot takega bi morala biti sprejeta regulativa kot v številnih evropskih državah (na primer Avstrija, Nemčija). Ni pomembno, ali bi se prostitutke štele za samostojne podjetnice ali (če bi za to obstajali zakoniti pogoji) za zaposlene odvisne delavke. Važno je, da bi bile licencirane, da bi plačevale obvezne prispevke za socialna zavarovanja (in davke), da bi bili predpisani redni zdravstveni pregledi, obvezna uporaba kondoma, da ne bi bilo dvoma o sodni izterljivosti neplačanih terjatev iz storitev prostitucije. Za tiste prostitutke, ki izpolnjujejo znake delovnega razmerja, pa bi bilo nujno sedanji »Divji zahod« spremeniti v predvidljivo in varno okolje pravil zakona in kolektivnih pogodb o delovnem času, rednih počitkih, dopustih, regresih in podobno…
Take regulative pri nas ni. Imamo le nekaj ne preveč domišljenih prepovedi. Kazenski zakonik (KZ-1) določa kaznivo dejanje zlorabe prostitucije v 175. členu. Njegov ključen prvi odstavek se glasi: »Kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.« Poleg tega je v 113. členu KZ-1 določeno sorodno kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, po katerem se kaznujejo tisti, ki zaradi izkoriščanja prostitucije z ljudmi ravnajo tako: jih kupujejo, prevzemajo, nastanjujejo, prepeljejo, prodajajo, izročajo ali kako drugače razpolagajo ali novačijo, menjavajo ali prenašajo nadzor ali pri teh ravnanjih posredujejo.
Zavedati se je treba, da so vsa ravnanja, ki jih zakonodajalec tendenciozno in dramatično imenuje »trgovina z ljudmi«, kazniva tudi, če je prostitutka vanje privolila in celo če je privolila brez vsake sile, grožnje, preslepitve ali zlorabe podrejenega položaja – torej so kazniva, če je prostitutka vanje dejansko privolila svobodno in morebiti sploh ni žrtev v nekem normalnem pomenu besede. Mora pa biti izpolnjen dejanski stan izkoriščanja. Podobno za kaznivo dejanje izkoriščanja prostitucije velja, da je podano že, če nekdo »zaradi izkoriščanja« (karkoli že to pomeni) »sodeluje« pri prostituciji druge osebe, in sploh ni nujno, da bi moral uporabiti silo, grožnjo, preslepitev.
Poenostavimo lahko, da bo za resna kazniva dejanja obsojen tisti, ki je »izkoriščal prostitutke«. In kdor prostitutke izkorišča, je lahko obsojen za skoraj vsako dejanje, ki ga naredi v zvezi s prostitutkami, pa če je glavni zvodnik in organizator v državi ali pa jim samo nudi prevoze ter hrano in streho nad glavo.
Zvodnik kot kapitalist
Dobro, boste rekli, saj izkoriščati se ne sme, naj gredo izkoriščevalci v zapor… Omenjene zakonske podlage pokrivajo marsikaj, tudi grozna in ponižujoča ravnanja s prostitutkami, ki niso tema tega članka. Taka izkoriščanja – denimo prodajanje in kupovanje žensk, kot da so blago – je treba najstrožje obsojati. Da ne govorimo o fizičnih grožnjah, izsiljevanjih, nasilju in podobnem.
V tem članku kritiziram nekaj drugega – pretirano širino definicij kaznivih dejanj iz 113. in 175. člena KZ-1, katerih znake lahko izpolnijo tudi ljudje, ki dejansko niso storili nič moralno zavržnega in ne bi smeli pasti v mreže kazenskega pravosodja.
Če je namreč pojem »izkoriščanja« prostitutk odločilen, takoj povejmo, da je ta pojem preširok, nejasen, nedoločen, meglen, nebulozen. Prav tak, kakršen ne bi smel biti noben pojem v kazenski zakonodaji, na podlagi katere gredo lahko ljudje v zapor. Bistvo načela zakonitosti v kazenskem pravu je, da je, kolikor je mogoče, vnaprej jasno, predvidljivo in napovedljivo, kdaj bodo naša dejanja kazniva. Ljudje morajo vnaprej vedeti, kaj sploh je kaznivo. Skratka, zakon bi moral bolj konkretno in razdelano pojasniti, kdaj neki investitor v prostitucijo prostitutke »izkorišča«, kdaj pa gre za povsem običajno poslovno dejavnost, ki navsezadnje v Sloveniji sama po sebi ni prepovedana. Sicer so tisti, ki bi želeli denimo odpreti bordel, v katerem bi se prostitutke dobro in korektno obravnavalo, izpostavljeni nevzdržni pravni negotovosti.
Pa ni problem le zakonska nedoločnost pojma »izkoriščanja« prostitutk sama po sebi. Problematično je tudi to, kako široko ga sodišča razlagajo, kolikor je deloma že bil razložen in s tem razjasnjen. Za kazniva dejanja so obsojeni že tisti zvodniki, ki dejansko niso nasilni in grozeči, pač pa se obnašajo kot vsak kapitalist v drugih dejavnostih. Vrhovno sodišče (I Ips 84746/2010) tako pravi, da je kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel, dogovarjanje v imenu deklet za srečanja s strankami, dejansko vodenje in nadziranje njihove prostitucije, izkoriščanje prostitucije in s tem kaznivo dejanje zlorabe prostitucije. Podobno Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 79651/2010: »... obtoženca sta sodelovala pri prostituiranju drugih oseb na način, da sta ustvarjala zaslužek, pri čemer je šlo za kontinuirano izvrševanje in utečen, donosen posel. Njuno sodelovanje ni bilo omejeno na dajanje na razpolago prostorov, kjer se je izvajala prostitucija, temveč sta tja pošiljala stranke in se z njimi dogovarjala za srečanja z dekleti, dekleta pošiljala tudi na druge lokacije ter na ta način dejansko vodila in nadzirala izvrševanje prostitucije. Ker sta pri tem od deklet zahtevala polovico zaslužka, ki so ga le-te prejele od vsake stranke, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek… da sta obsojena sodelovala pri prostituciji prav zaradi izkoriščanja…«
Ali na primer Vrhovno sodišče v sodbi št. I Ips 6021/2010: »… je obsojeni v letih 2008 in 2009 sodeloval pri prostituiranju najmanj dvanajstih oseb na način, da je ustvarjal zaslužek, pri čemer je šlo za kontinuirano izvrševanje in utečen, donosen posel. Zagotovil je stanovanjske prostore, jih po potrebi tudi opremil, dekletom nadel delovna imena, nekatera od njih fotografiral ter skrbel za ažurno spletno oglaševanje njihovih storitev, omogočal pa jim je tudi izvajanje spremstva na različnih lokacijah v Sloveniji in tujini. Obsojeni je določal, v katerem stanovanju in kdaj bo katera izmed deklet nudila spolne storitve, ter na dnevni bazi preverjal, koliko potencialnih in koliko dejanskih strank so imela. Na takšen način je dejansko vodil in nadziral izvrševanje prostitucije. Pri tem pa je od deklet zahteval del zaslužka ('darilca'), višina katerega ni bila odvisna le od števila strank, ampak tudi od časa, v katerem so bila v stanovanju, pri čemer nikakor ni bila volji posameznega dekleta prepuščena presoja, kolikšen delež bo prepustila obsojenemu, ampak je to določil on…«
Drugače povedano, kaznivo je že, če nekdo vodi in upravlja skupino prostitutk, postavi razumna delovna pravila, ki se jih morajo držati, določi (kot vsak kapitalist) cene za storitev, ki jo nudijo podrejeni, določi tudi (normalno) sankcijo za kršitev pravil (recimo izključitev iz pravice do uporabe prostorov za opravljanje dejavnosti) ter si prilasti dobršen del dodane vrednosti. Tak »šef« (zvodnik) je v bistvu neke vrste »franšizor«, ki tako kot centrala korporacije McDonald's postavlja pravila za delo skupine ekonomsko podrejenih »samostojnih podjetnic« in pobira ustrezno »licenčnino«. Zakaj so taka razmerja kazniva – in kazniva le tedaj – ko se pojavljajo na področju prostitucije?
Slovenija je glede prostitucije izrazito hinavska
Namreč, ko berem sodno prakso o zlorabi prostitucije, kar malo zavidam prostitutkam… Ali ni tisto, kar je pri njih kaznivo, opis vsakdana večine delavcev, ljudi v odvisnem delovnem razmerju (pa tudi ekonomsko podrejenih samostojnih »podizvajalcev«), pri nas in v tujini? Mar ni tako, da se delovni proces izvaja po pravilih, ki jih postavijo šefi oziroma menedžerji? Kaj ni tako, da nam, če se delavci ne držimo teh pravil, delodajalec onemogoči vstop v prostore (nas suspendira, pozneje pa odpusti)? In določanje cene naših uslug, cene, po kateri prodajamo svoje delo… Dobro, teoretično se o tem svobodno pogajamo z delodajalcem, vendar smo pri tem močno omejeni že s predpisi in kolektivnimi pogodbami (zlasti v javnem sektorju), predvsem pa praviloma zaradi svoje ekonomske in socialne premoči delodajalec v bistvu enostransko določi ceno te naše »usluge«. In ja, s tem smo spravljeni v odnos podrejenosti in poslušnosti, ker smo delo prisiljeni opravljati zaradi svoje ekonomske situacije (preživetja).
Drugače povedano, organizatorji prostitucije so kazensko preganjani zaradi tega, ker s prostitutkami ravnajo tako, kot vsak dober in učinkovit slovenski menedžer vodi svoje podrejene. Hierarhični odnosi med šefom in delavci so v sistemu, v katerem živimo, nekaj normalnega. Zakaj je recimo v trgovini (ne pa v bordelu) dopustno, da poslovodja svoje delavke vodi in nadzira ter jim ukaže, kaj in kako naj delajo? Zakaj je kapitalistu v gostinstvu dovoljeno, da si prilasti več kot pol dodane vrednosti, pri prostituciji pa to kaže na nezakonito izkoriščanje?
Zdi se mi, da je Slovenija glede prostitucije izrazito hinavska. Država si ni upala odkrito sprejeti radikalnega stališča, da je prostitucija (zaradi dostojanstva žensk, ki vanjo sicer prostovoljno vstopajo?) prepovedana sama po sebi. Je pa z uzakonitvijo zelo širokih opredelitev kaznivih dejanj iz 113. in 175. člena KZ-1 de facto kriminalizirala vsako prostitucijo, ki je od začetka do konca ne vodijo prostitutke same. Drugače povedano, dejansko je dovoljen le model osamljene prostitutke, »samostojne podjetnice«. Poleg nje so pred kazenskim pregonom verjetno varni le občasni poslovni partnerji, ki z njo občasno sodelujejo na povsem enakopravni bazi (najemodajalec, ki ji odda stanovanje…). Kakor hitro se v poslovni proces prostitucije spusti (kot financer, organizator, poslovodja, varnostnik, »zvodnik«) na trajnejši bazi neki zunanji člen, ki ima vsaj malo hierarhičen, torej višji status od prostitutke, se izpostavlja zelo veliki nevarnosti kazenskega pregona pod krinko izkoriščanja. Zakaj je tako, tudi v primerih, ko so odnosi med šefom in prostitutkami korektni, pošteni, konsenzualni, prosti nasilja, groženj in manipulacij? Ali gospe iz nevladnih organizacij, ki so odločilno vplivale na slovensko zakonodajo, v vsakem moškem, ki bi rad investiral v to dejavnost in menedžiral svoje delavke, vidijo arhetip zlobnega in brutalnega pimpa?
Kot sem zapisal na začetku tega članka, prostitutke dejansko potrebujejo zaščito in regulativo. Vendar ne tako kot v sedanjem KZ-1, ki kriminalizira vodenje prostitucije kot vsake normalne poslovne dejavnosti, onemogoča investicije normalnih poslovnežev ter prostitucijo obsoja na životarjenje na margini nekje na pol poti med črnim in sivim trgom. Nihče pač noče v zapor zaradi nebuloznih očitkov o »izkoriščanju«.
Lahko pa seveda zelo strogo zaščito prostitutk v kazenski zakonodaji raztegnemo na vse slovenske delavce in pojem izkoriščanja razumemo na strogo marksistični način. A šef, ne boš mi jemal polovice zaslužka in mi govoril, kam naj grem in kaj naj tam delam! Ironičen sem, vem, da se to ne bo zgodilo. A prav zato se mi 113. in 175. člen KZ-1 zdita še bolj zagonetna.
Življenje za vse ljudi ni in nikoli ne bo pravljica. Zakonita, varna, nasilja, preslepitev in groženj prosta prostitucija je skoraj zagotovo najboljša življenjska izbira za poseben segment žensk brez vsakih seksualnih zavor, katerih edina alternativa je garanje v tekstilni industriji ali brisanje zadnjic v domovih za ostarele. Nekoliko manj ozkosrčnega fanatizma v kazenski zakonodaji bi torej dobro délo.
