V končnici evropske volilne kampanje sta se konec tedna zgodila dva zanimiva shoda, ki veliko povesta o političnih razmerah, pogledih na prihodnost in hotenjih dveh pomembnih evropskih politikov, ki želita po prihodnji nedelji še bolj sokrojiti evropski politični prostor.
S svojim edinim predvolilnim nastopom je v soboto italijanska premierka Giorgia Meloni poskrbela za vrhunec volilne kampanje Bratov Italije. »Imamo jasen cilj – v Bruslju želimo narediti to, kar smo pred letom in pol naredili v Rimu. Oblikovati želimo desnosredinsko vlado in levičarje, rdeče, zelene in rumene, ki so naši celini v preteklih letih povzročili toliko škode, končno poslati v opozicijo,« je dejala Melonijeva in ocenila, da bi se Bruselj moral zgledovati po Rimu. Zanimivo je, da v svojem govoru ni omenjala Marine Le Pen, ki ji je pred dobrim tednom ponudila sodelovanje za oblikovanje druge najmočnejše politične skupine v evropskem parlamentu z združitvijo evroskeptičnih in ksenofobnih Evropskih konservativcev in reformistov (ECR) ter Identitete in demokracije (ID).
Koaliciji desnosredinskih strank bi se verjetno hotel pridružiti tudi madžarski premier Viktor Orban, ki je v soboto dal v prestolnico pripeljati več tisoč svojih privržencev, ki so ga na dolgem shodu slavili kot edinega poroka za mir v Evropi. »Preprečiti moramo, da bi šla Evropa vojni naproti – v svojo pogubo,« je dejal Orban, ki je v minulih letih večkrat blokiral pomoč Ukrajini in zaviral njeno približevanje EU. Premier je pozval k množični udeležbi na volitvah, da bi z jasno zmago Fidesza evropski birokrati »prestrašeno pobegnili iz svojih pisarn«.
Kakšne so možnosti Ursule von der Leyen in Maria Draghija?
V zadnjem tednu so na evropski ravni med večjimi političnimi skupinami sneli rokavice politične vljudnosti. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen se je zaradi spogledovanja s podporo ECR, posebej stranke Giorgie Meloni, znašla v nemilosti levosredinskih političnih skupin: socialistov in demokratov (S&D), liberalcev (Prenovimo Evropo), Evropskih zelenih in Evropske levice. Sočasno se je kot potencialni kandidat za predsednika evropske komisije pojavil nekdanji italijanski premier Mario Draghi, pri čemer pa so se v vrhu EPP in dveh njenih največjih političnih strankah (nemški CDU in španski Partido Popular) jasno izrekli, da vztrajajo pri von der Leynovi.
Po oceni dr. Matjaža Nahtigala, predstojnika katedre za mednarodne odnose na FDV, bi verjetno oba imela težave dobiti absolutno večino glasov med poslanci evropskega parlamenta. Če bi se von der Leynova preveč povezala z ECR, bi odgnala socialiste in liberalce, ocenjuje Nahtigal. »Morebitna ponovna izvolitev Ursule von der Leyen, ki pa bo težko ponovljiva, saj je že leta 2019 zmagala z minimalno večino, bi pomenila ohranjanje evropskega statusa quo. Ta pa očitno ne ponuja zadostnih odgovorov na evropska razvojna, socialna, okoljska in tudi varnostna vprašanja, kar vse prispeva k vzponu evropskih populizmov. Težava von der Leynove je, da že leta 2019 zanjo niso glasovali vsi poslanci velike koalicije. Če bi se v novem evropskem parlamentu to ponovilo, bo njena izvolitev še toliko težja,« pravi.
Skeptičen je tudi do Maria Draghija, ki je s pozivom k velikim in odločnim spremembam v EU že spomladi na neki način začel volilno kampanjo. Čeprav Nahtigal ceni Draghija kot tehnokrata in tudi nekdanjega predsednika ECB, pa meni, da je ena izmed njegovih hib, da ne na nacionalni ne na evropski ravni ni kandidiral na volitvah. »Zato dvomim, da bi v prihodnjem evropskem parlamentu, kjer volilne napovedi nakazujejo nadaljevanje krepitve desnih in populističnih strank, dobil podporo absolutne večine na tajnem glasovanju. Čeprav ga podpirajo vplivni evropski vladajoči krogi, ne gre pozabiti njegovega premierskega mandata v Italiji, ko je s svojimi reformnimi predlogi kljub vladi narodne enotnosti v kratkem času ustvaril široka družbena in politična nasprotovanja, do te mere, da je pomagal tlakovati pot sedanji populistični vladi in premierki Giorgii Meloni. Izvolitev italijanskega tehnokrata in finančnika, ki ne kandidira na evropskih volitvah, lahko le še spodbudi vzpon evropskih populizmov,« ocenjuje Nahtigal.
Čakajoč na volilni rezultat
Kako se bo razvila povolilna dinamika glede predsednika komisije, je odvisno predvsem od volilnega rezultata. Ta bo določil tudi podobo naslednje neformalne koalicije v evropskem parlamentu. Medtem ko je na levem polu čutiti željo, da bi se velika koalicija (EPP, S&D in Prenovimo Evropo) nadaljevala, pa bi vsaj del desnega pola in EPP želel desnosredinsko koalicijo. Glede slednje je veliko odvisno tudi od tega, kakšna bo dinamika povolilnega dogajanja na desnici, ali se bo oblikovala nova skrajna desna politična skupina ali pa se bo skrajna desnica morda razcepila. Iz ID so že izločili AfD, ta pa naj bi se z nekaterimi skupinami skrajne desnice (madžarskim gibanjem Naša domovina, avstrijskimi Svobodnjaki, ki bodo verjetno v Avstriji osvojili največ mandatov, estonsko stranko Ekre) spogledovala z morebitno ustanovitvijo lastne politične skupine.
»Možnih kombinacij je kar nekaj in utegne trajati kar nekaj časa, da se bo vzpostavila nova koalicija v evropskem parlamentu. Možna je sicer še naprej velika evropska sredinska koalicija, a obstajajo tudi druge, ki pa bodo vse prispevale k bolj razdrobljenemu evropskemu parlamentu in iskanju večinske podpore za posamezna področja,« meni Nahtigal.
Spominja na raziskave Simona Hixa z evropskega inštituta v Firencah, kako so se že v sedanjem evropskem parlamentu ob posameznih vprašanjih oblikovale različne koalicije. Levosredinska ad hoc koalicija je podpirala vprašanja okolja, državljanskih svoboščin, pravosodja in notranjih zadev, razvoja, zaposlitev in socialnih vprašanj ter pravic žensk, medtem ko so si bile desnosredinske ad hoc koalicije enotne pri vprašanjih mednarodne trgovine, kmetijstva in razvoja podeželja, industrije in raziskav.
»Zaradi bolj razdrobljenega parlamenta in v najboljšem primeru manjše večine dosedanjih treh največjih strank (EPP, Prenovimo Evropo in S&D), če bodo sploh še imele večino, je pričakovati še več raznolikih vzorcev glasovanj. Vprašanje tako je, koliko bo delovanje prihodnje evropske komisije skupaj s svetom in evropskim parlamentom sploh še zmoglo ohranjati koherentnost delovanja EU. Za celovito gospodarsko, socialno in okoljsko prenovo, kakor tudi za vlogo v mednarodni skupnosti EU potrebuje široka razvojna zavezništva, ne pa statusa quo,« še poudarja Nahtigal.
