Britanska in vrsta vlad članic EU se je zelo hitro odločila za zamrznitev obravnave prošenj sirskih državljanov za azil in za to upravičeno požela kritike mednarodne organizacije za človekove pravice Amnesty International. V Britaniji govorijo o »pavzi« pri obravnavi njihovih prošenj, ki jo pripisujejo temu, da je bil eden od glavnih vzrokov za to, da so Sirci bežali in prosili za azil, Asadov režim, in temu, da se položaj v Siriji naglo spreminja. Nepričakovanega nenavadno naglega padca Asadovega režima še daleč ni mogoče enačiti z razcvetom demokracije in človekovih pravic v Siriji, ki ima za seboj trinajst let državljanske vojne, v kateri je umrlo najmanj pol milijona ljudi.
Začetek premisekov o navezavi dialoga
Bodo Britanija in EU pohitele tudi s posrednim priznanjem novih oblastnikov, islamistične militantne skupine Hajat Tahrir Al Šam (HTS), s črtanjem njenega statusa prepovedane teroristične organizacije? In začele dialog z domnevno spreobrnjenim džihadistom Abujem Mohamedom Al Golanijem, ki so ga ZDA razglasile za terorista pred več kot desetletjem in ponujale 10 milijonov dolarjev za informacijo, ki bi vodila do njegovega ujetja? HTS je ena od okoli 80 organizacij, ki so na britanskem seznamu prepovedanih terorističnih skupin. Na seznamu terorističnih organizacij je tudi v ZDA, Združenih narodih in Turčiji.
Britanski premier Keir Starmer je sicer dejal, da je »veliko prezgodaj za razpravo o spremembi terorističnega statusa HTS, a vse vodilne zahodne države že 'razpravljajo' o navezavi dialoga z novimi sirskimi oblastniki. Eden od Starmerjevih ministrov Pat MacFadden je celo dejal, da bi se »črtanje prepovedi lahko zgodilo zelo hitro, če bi se bilo treba pogovarjati s HTS«. Nekdanji šef britanske varnostno-obveščevane službe MI6 (ta deluje v tujini) John Sawers je medtem ocenil, da bi bilo »precej smešno, če se Britanija ne bi mogla pogovarjati z novim vodstvom v Siriji zaradi dvanajst let stare prepovedi HTS«. Nemčija in Francija sta medtem po telefonskem pogovoru kanclerja Olafa Scholza in predsednika Emmanuela Macrona sporočili, da bosta »sodelovali s sirskimi opozicijskimi skupinami, ki so prevzele oblast v Damasku, na temeljih spoštovanja osnovnih človekovih pravic in zaščite etničnih in verskih manjšin«.
Volk menja dlako, nravi pa ne?
HTS in njen vodja Al Golani sta bila v preteklosti tesno povezana z Al Kaido in Islamsko državo (ISIS), s katerima naj bi prekinila vezi leta 2016. Od takrat se Golani ni začel samo drugače oblačiti, ampak se je poskušal predstavljati kot »bolj zmeren islamist«.
Oglasila sta se tudi ameriška kongresnika Joe Wilson in Brendan Boyle, ki pozivata ameriško vlado, naj umakne nekatere sankcije proti Siriji, da bi sprostili pritisk na razdejano sirsko ekonomijo in spodbudili njen razvoj ter tuja vlaganja. Odhajajoči predsednik ZDA Joe Biden ocenjuje, da je Asadov padec »pravično dejanje po desetletjih represije«, vendar opozarja, da so islamistični uporniki, ki so prevzeli oblast, ustvarili trenutke nevarnosti in negotovosti.
Britanija in EU trdita, da še nimata nobenih stikov s HTS. Stališče nemške diplomacije je, da se je HTS v zadnjih mesecih in letih poskušala oddaljiti od »džihadistične Al Kaidine preteklosti«, bodo pa počakali, kakšen bo njen odnos do civilistov, posebno manjšin, in jo ocenjevali po dejanjih, ne samo po besedah.
Golani se vse bolj predstavlja kot tip islamističnega vodje, kakršen je turški predsednik Erdogan, ki je daleč od demokrata. Morali pa bi se spomniti, da so se talibani pred ponovnim zavzetjem Afganistana prav tako predstavljali kot »prijaznejši« talibani. Toda po ponižujočem umiku Nata zdaj spet vladajo z enako železno pestjo, kot so pred terorističnimi napadi enajstega septembra. Ko je Islamska država pred desetletjem zasedla velik del Iraka, je bila ta teroristična organizacija neusmiljena do vseh etničnih in verskih skupin razen sunitske. Golani bo razmeroma kmalu pokazal, ali je res spreobrnjen džihadist ali pa islamistična različica diktatorja Asada.
