V resnici pa je načrt veliko bolj ambiciozen in cilja na izgradnjo novega modela, ki naj bi ponovno odkril vrednote, ki so bile po drugi svetovni vojni potisnjene na rob. Ne gre samo za to, da se znebijo nadvlade zatiralske leve kulture, ampak hočejo Italijo vrniti v tirnice nacionalkatolištva. Končni cilj je razgradnja antifašističnih temeljev, na katerih je bila zgrajena povojna Italija, in hkrati spodkopati temelje liberalne demokracije.
Model, po katerem se zgledujejo, je gospostvo Viktorja Orbana nad Madžarsko, še bolj pa oblast, ki jo v Rusiji izvaja Vladimir Putin. Urejene družbe z visoko stopnjo varnosti na ulicah, kjer lahko mirno živiš vsakdanje življenje, če veš, kje je tvoje mesto, in če oblasti ne kritiziraš preveč zavzeto. Do neke mere sledijo modelu Titove Jugoslavije, le da je tukaj dovoljeno bogatenje. Ambiciozen projekt. Če hoče biti uspešen, se mora polastiti vzvodov ustvarjanja konsenza, od šolskega sistema do množičnih medijev.
V ozadju Salvinijeve Lige je zelo prefinjen projekt; tako je bil prefinjen projekt, ki je bil v ozadju prve Severne lige Umberta Bossija. Ustvaril ga je akademik Gianfranco Miglio. Profesor je razložil, zakaj bi se moral bogati sever Italije ločiti od njenega juga in ga prepustiti njegovi usodi. Projekt je zašel v brodolom, ko so pripadniki Lige okusili užitke rimskih salonov, tako da sta Miglio in secesija končala v »črnih špajzah« (šla v pozabo) in so ju zamenjale zahteve po večji avtonomiji regij. Nastal je novi slogan: da je treba imeti pravico porabiti svoj denar doma in ga čim manj poslati na jug. Salvinijeva današnja Liga je to idejo podedovala od Bossijeve Severne lige. Avtonomija je še naprej eno ključnih programskih izhodišč guvernerjev severnih regij in najmočnejše orožje opozicije Salviniju v njegovi lastni stranki.
Slike Salvinija na plaži služijo temu, da njegovim volilcem govorijo o tem, kako je voditelj stranke blizu običajnemu človeku. V devetdesetih letih so istemu cilju služile slike Umberta Bossija v spodnji majici. Vendar je Salvini med publiko deležen iskrenih simpatij. Letos je šel preživet poletne počitnice v Milano Marittima. To ni ekskluzivna lokacija, ampak poceni plaža, kjer počitnice preživljajo običajni Milančani. Salvini je s tem želel ohraniti vtis človeka iz ljudstva, ki mirno lahko poležava pod sončniki skupaj z delavci, trgovci in mladino, ki se je prišla zabavat na počitnice. Notranjega ministra, ki je odšel na turnejo po plažah kot pop zvezda, je pričakalo zelo malo protestov. Prav nasprotno. Množice so ga pričakale s ploskanjem in dolgimi vrstami za selfije z njim. To so manifestacije veselja in ljubezni, o katerih lahko drugi italijanski politiki samo sanjajo.
Matteo Salvini je v resnici zelo daleč od podobe robatih primitivcev, za katere glasujejo volilci, ki so še bolj nevedni od njih. To jim njihovi nasprotniki ves čas mečejo v obraz kot očitek. Vendar je tako, da bolj kot opozicija pritiska na ta gumb, bolj je Liga popularna. Problem je v resnici politično soočenje s projektom in političnim programom, ki daje preproste odgovore na kompleksna vprašanja, kot so migracije, varnost, Evropa in gospodarska rast.
Morda so odgovori napačni, vendar so to hkrati edini odgovori, ki so danes prisotni v italijanskem političnem prostoru. Če bi jih udejanjili, bi radikalno spremenili sistem države v krizi, ki so ga ljudje naveličani. Program Lige ni kratkoročen, ampak srednjeročen. Zdaj ga druge politične sile poskušajo zajeziti tudi z ustvarjenjem novih parlamentarnih večin. Vendar se Salviniju ne mudi. Za uspešen napad na trdnjavo liberalne demokracije ni dovolj zmagati na volitvah s prepričljivo večino. Na svoji strani je treba imeti predsednika države. Samo s tem je mogoče realizirati sanje o »popolni izvršni oblasti«.
Sedanji predsednik Sergio Mattarella bo zasedal položaj še dobri dve leti. Potem bo treba najti njegovo zamenjavo. V Italiji predsednika izvoli parlament. Če bo novemu zavezništvu med Gibanjem petih zvezd in Demokratsko stranko uspelo sestaviti vlado in mandat izpeljati do konca, bodo oni izbirali novega predsednika. Če pa se bo to ravnotežje porušilo, lahko Salvinijeva Liga in njihovi zavezniki dosežejo dvotretjinsko večino. Če jim uspe izvoliti »prijateljskega« predsednika, lahko Italijo obrnejo kot nogavico in jo popeljejo v družbo novih neliberalnih evropskih demokracij.
