Papež Frančišek, 265. naslednik apostola Petra, je Cerkev in svet zaznamoval s svojo človečnostjo, umerjeno liberalnostjo in poudarjeno skrbjo za pobijane, teptane, obrobne, izvržene … Svetovne odločevalce je od prvega dne svojega mandata, 13. marca 2013, neumorno pozival h končanju vojn in spopadov, k prerazporeditvi bogastva, solidarnosti z žrtvami vojn in revščine, skromnosti in ponižnosti. Niso ga slišali, njegove pozive je vedno znova preglasilo bobnenje tankov, žvižganje dronov ... Za Ukrajino, Gazo, Mjanmar, Sudan, Kongo in druga prizorišča nedoumljivih okrutnosti je lahko ob svetovni ignoranci za trpljenje ljudi lahko le molil. Vatikanske »divizije« – ki so vedno stavile na Besedo in vpliv preko množic vernikov po svetu - so ostale za vrati Vatikana.
Zelo odločno pa je papež Frančišek obračunaval s cerkvenim »gnojem«, kot je označeval razpaslo nemoralo v lastnih vrstah. Rimskokatoliško cerkev je vztrajno »čistil« in vračal k evangelijskim izvorom. Pri tem ni prizanašal ne duhovnikom ne škofom. Kmalu po nastopu mandata je »škrlatni eliti« brez vsake diplomatske zadržanosti predstavil katalog »duhovnih bolezni«. Na kurijski zdravniški karton jih je vpisal kakih petnajst. »Duhovni alzheimer« je poimenoval progresivno duhovno degradacijo, ki napoči tedaj, »ko osebni odnos z Bogom nadomestijo strasti, manije, kaprice v izoliranem življenju za zidovi«. Z »eksistencialno shizofrenijo« je označil dvojno življenje klerikov, v katero zapadejo zaradi »povprečnosti in duhovne praznine«, ki je »diplome in titule ne morejo napolniti«. Za dobro mero je dodal patološko zlorabo oblasti, nečimrnost, pomanjkanje samokritike, »terorizem« klevet, kopičenje gmotnih dobrin, brezčutnost, ponarejeni misticizem, lažno pieteto ...
V doktrinarnih zadevah, kar zadeva splav, evtanazijo, homoseksualnost, je ostal na pol poti, zaradi česar se ni nikoli znebil očitkov o homofobiji in mizoginiji. Če bi storil več, bi sicer tvegal popoln razkol v instituciji, do zadnjega vlakna prežeti s patriarhalnostjo. Rigidnost v odnosu do omenjenih vprašanj je bila očitno meja, ki je ni smel ali mogel prestopiti.
Na svojo prvo pot se je Frančišek, ne po naključju, odpravil na otok Lampedusa, kjer se je zahvalil otočanom za skrb za nesrečne begunce in pozval evropske odločevalce, naj jih solidarno sprejmejo, ker je to »naša krščanska dolžnost«. Poziv je nato nenehno ponavljal, a slišali ga niso niti vsi škofje. O »ubogih« ni le leporečil - zahteval je spremembo svetovnega reda in strukture kapitalističnega gospostva, ki, kot je vztrajno ponavljal, uničuje ljudi in naravo. Kot rečeno, njegova stališča niso omajala svetovnih gospodarjev. V njegovem mandatu so se sfižila bolj ali manj vsa mirovna, humanitarna in podnebna prizadevanja Svetega sedeža.
Polena pod noge so mu vztrajno metali tudi kardinali, nezadovoljni z njegovim razgaljanjem cerkvene gnilobe – od spolnih zlorab do korupcije in mafijskih finančnih poslov. Vplivni kleriški jastrebi so budno pazili, kdaj bo s svojim približevanjem politični levici zakorakal v herezijo. Po izidu dokumenta o pastorali zakoncev in družin Radost ljubezni leta 2016, v katerem je Frančišek posodobil (omilil) cerkveni odnos do zakoncev, razvezanih in drugič poročenih, so se najprej oglasili štirje vplivni kardinali, nato ga je na »širjenje krivoverstva« opozorilo 40 teologov. Bergoglio je moral nato nenehno opozarjati na »celovitost« okrožnice in na domnevno »napačne interpretacije«. Silovit upor v kleriških vrstah je bržkone ključni razlog, da je ostal »na varni strani« cerkvenega učenja.
Istospolno usmerjene je spoštoval kot ljudi. Odmevale so njegove besede: »Če je en človek gej in išče Boga ter je dobrega srca, kdo sem jaz, da bi ga sodil?!.« Istospolne zakone in možnost, da bi otroka posvojili v tak zakon, pa je do konca odločno obsojal. Enako splav. Za Frančiška je ostal nesprejemljiv v vseh okoliščinah. Pretirana so bila tudi pričakovanja, da bo prav Frančišek naredil odločnejši korak do ženskega duhovništva. Ko je na sinodi o Amazoniji predlagal, da bi ženske (samo) tam, kjer manjka moških, maševale namesto njih, se je po uporih v lastnih vrstah od ideje poslovil.
Ženskam je sicer papež Frančišek odločno odpiral vrata v cerkvene institucije. Bil je prvi papež, ki je žensko, redovnico Nathalie Becquart, imenoval za podtajnico škofovske sinode, torej na drugi najvišji položaj. Imenovanje je pojasnil z željo »po večjem sodelovanju žensk v procesu sprejemanja odločitev v Cerkvi«. Da bi ženske lahko sodelovale pri bogoslužju, denimo kot bralke beril, kar v praksi že poteka, je spremenil enega od kanonov. Ta je prej določal, da so lahko mašni pomočniki »moški laiki«, zdaj piše »laiki«. Tik pred hudim poslabšanjem zdravstvenega stanja je poskrbel še za en šok v kuriji: 59-letno italijansko redovnico Simono Brambillo je imenoval za prefektinjo dikasterija za ustanove posvečenega življenja oziroma redovnike in redovnice. Po domače povedano: Frančišek je imenoval prvo vatikansko ministrico v zgodovini RKC.
V Bergoglievem mandatu so korupcijske afere deževale. Odmevala je afera »pranje denarja« v vatikanski banki. Vplivni kardinal Bertone si je v Milanu stanovanje prenovil z denarjem iz nabirke za otroško bolnišnico; Frančišek ga je nemudoma odstavil z mesta državnega tajnika. V Londonu so se škrlatni princi šli milijonske posle z nepremičninami. Po preiskavi mariborskega škandala je sankcioniral ekonoma Mirka Krašovca ter nadškofa Stresa in Turnška, postopki proti prijatelju, patru Rupniku, še potekajo. Zaposlenim v rimski kuriji je prepovedal sprejemati darila, vrednejša od 40 evrov, kardinalom v nadzornem svetu IOR, vatikanske banke, pa je vzel letni bonus v višini 25.000 evrov. V cerkveni banki je kadrovsko počistil s korumpiranimi uradniki in njeno poslovanje uskladil z evropskimi standardi. A za glavnega reformista banke je postavil avstralskega kardinala Pella, ki so ga nato obtožili spolnih zlorab; oproščen je bil po maratonskem sodnem procesu. V tovrstnih dilemah – komu zaupati – se je Frančišek znašel še nekajkrat. Ko je denimo v Čilu imenoval za škofa Juana Barroso, je opozorila duhovnikov in žrtev, da je Barroso sodeloval pri prikrivanju spolnih zlorab, najprej zavrnil kot obrekovanje, potem se je za svojo zmoto javno opravičil.
Frančišek je bil od prvega dne, 13. marca 2013, ko je množico na Trgu sv. Petra osupnil z nenavadnim nagovorom ('drage sestre in bratje'), glas žrtev vsakršnega nasilja, tudi aktivno prikrivanega v cerkvenih vrstah. Spolnih zlorab v kleriških vrstah ni le ostro obsojal, hotel jih je razumeti in izkoreniniti. Bil je prvi papež, ki je razumel, kaj potrebujejo in pričakujejo žrtve – transparentnost v postopkih in dosledno sankcioniranje storilcev; njegov predhodnik Ratzinger je to pot le nakazal. Frančišek je žrtvam verjel ter ves čas dopolnjeval protokole in pravila ravnanja pristojnih v škofijah. Mnogi sicer še vedno dvomijo, da je storil dovolj. Škofje so namreč nova pravila marsikje izpolnjevali s stisnjenimi zobmi - ali pa tudi ne. Slovenski škofje so na primer po dolgem zavlačevanju ustanovili obljubljeno neodvisno ekspertno skupino za boj proti spolnim zlorabam, a odtlej ni slišati, da bi ta karkoli preiskala ali sklenila.
Čeprav je eno najbolj izpostavljenih in odgovornih služb na svetu nastopil pri 76. letih, ko se celo škofje že upokojujejo, je bilo Frančiškovo papeževanje dinamično. Redno je potoval v odročne dele sveta, opravil je blizu 20 potovanj. Močno se je trudil, da bi lahko tudi osebno mirovno posredoval v Moskvi, a je ostal pred vrati. Donaldu Trumpu je namenil ostre besede, predvsem glede ravnanja z migranti, in bil enako neuspešen.
Papež Frančišek je obsojal greh, nikoli osebe, je dejal neki njegov prijatelj. Bil je papež Očiščevalec in papež Graditelj, na temeljih, ki so jih postavili njegovi predhodniki. V Cerkvi so mu očitali šibkost v teologiji in preveliko liberalnost. V resnici so mu zamerili, da je duhovščino prevečkrat spomnil, da je tu zaradi širjenja evangelija in ne zaradi utrjevanja cerkvene oblasti.
Prvi neevropski papež po dolgih stoletjih, Argentinec Jorge Mario Bergoglio je upravičil izkazano zaupanje kardinalskega zbora, ki je pred dvanajstimi leti prvič prelomil nepisano pravilo, da mora biti papež iz Evrope. Z reformami in osebno karizmo je najbrž odprl pot tudi drugim neevropskim papežem; v Aziji in Afriki krščanstvo navsezadnje cveti. Nevitalne, sekularizirane, ostarele, versko in vrednotno zaspane Evrope pa mu kljub sporočilom, katerih skupni imenovalec je bila skrb za skupno dobro, namenjena pa so bila vsem ljudem dobre volje, ni uspelo prebuditi. To bo bržkone najtežja naloga njegovega naslednika. Če bo sploh še aktualna …
