Z zmago na volitvah je Trump še enkrat dokazal svoj surov politični talent in posluh za govorjenje o temah, ki tarejo ljudi. Prvič ga je pokazal že leta 2016, ko je šokiral demokrate in svet ter porazil protikandidatko Hillary Clinton ter za štiri leta prevzel vodenje države. Temu so potem sledili neuspehi. Sredi njegovega mandata, na vmesnih volitvah leta 2018, so demokrati prevzeli večino v predstavniškem domu kongresa ter tako končali popolno politično prevlado republikancev. Leta 2020 ga je na predsedniških volitvah premagal Joe Biden. Na vmesnih volitvah leta 2022, kjer Trump ni imel uradne vloge, je pa podpiral določene kandidate, pa so republikanci zaostali za pričakovanji.

Zdaj pa je uprizoril eno največjih političnih vrnitev sploh. Težko se je odločiti, kje začeti z naštevanjem vseh spornih in še nikoli prej videnih dogodkov, navkljub katerim se vseeno vrača v Belo hišo. Verjetno najbolj odmevno bo ostalo njegovo zanikanje volilnega poraza leta 2020, kar se je končalo z vdorom njegovih privržencev v kongres 6. januarja 2021. S tem si je nakopal drugo ustavno obtožbo v kongresu (še en rekord), vendar so jo v senatu zavrgli. Prvič so ga sredi prvega mandata obtožili, da je v pogovoru z Volodimirjem Zelenskim pogojeval vojaško pomoč Ukrajini z dokazi o vpletenosti Hunterja Bidna, sina Joea Bidna, v sporne posle (to je bilo še pred vojno v Ukrajini). Še prej je posebni preiskovalec Robert Mueller preiskoval njegovo sodelovanje z Rusijo pri vpletanju v volitve, iz česar se ni izcimilo nič.

Po odhodu iz Bele hiše pa je bil tarča nove vrste preiskav. Postal je prvi bivši predsednik, ki so ga obtožili kaznivih dejanj, in to v štirih primerih. Dva potekata na zvezni ravni, o vdoru v kongres in o odtujitvi zaupnih dokumentov po odhodu iz Bele hiše, oba pa bosta zdaj bržkone končana brez epiloga. V Georgiji je obtožen poskusa spreminjanja izidov volitev leta 2020. V New Yorku pa je bil že obsojen (spet kot prvi bivši predsednik v zgodovini) v primeru ponarejanja poslovnih listin. Sodnik se je odločil, da kazen izreče po volitvah.

Zaslomba v družini

Donald John Trump se je rodil 14. junija 1946 in bo postavil še en rekord – ob koncu drugega mandata bo najstarejši predsednik v zgodovini države. Trenutno je najstarejši v zgodovini Joe Biden.

Trump je privekal na svet v newyorškem Queensu. Njegov oče Frederick Christ Trump, poročen s priseljenko s škotskega otoka Lewis Mary Anne Macleod je imel pod palcem 200 milijonov dolarjev (po kupni moči je to danes približno 3,2 milijarde dolarjev) in zato se Trumpu ne zdi nič posebnega, ko reče, da mu je oče posodil »samo milijon«, da bi postavil na noge lasten nepremičninski posel. V resnici je v ZDA obogatel že očetov oče, menda nezakoniti priseljenec iz Nemčije.

Po odraščanju v Queensu so Trumpa s trinajstimi leti poslali na newyorško vojaško akademijo, da bi ga naučili malce discipline. Študiral je v Bronxu in pozneje v Pensilvaniji na eni redkih fakultet, specializiranih za področje nepremičnin. Družinsko podjetje je prevzel leta 1971 in posle iz Queensa širil drugam. Leta 1978 je sklenil pogodbo za gradnjo svojega znamenitega nebotičnika na Peti aveniji. Potem so sledili igralništvo (z zelo slabim koncem v Atlantic Cityju), pisanje knjig (Umetnost sklenitve posla je njegova najbolj znana), organiziranje lepotnih tekmovanj, ustanovitev univerze, televizijska oddaja Vajenec… Mnogi posli so se končali s tožbami, nekaj s stečaji, nikoli pa s priznanjem napake. To v Trumpovem slovarju označuje šibkost.

Skoraj logično je bilo, da bo v posle vpeljal potomce, podobno kot oče. Trump ima menda malo pravih prijateljev, mu pa zato družina pomeni zaslombo, kjer se počuti varno. Poročen je tretjič. V Novem mestu rojeno manekenko iz Sevnice Melanio Trump je spoznal leta 1998. Poročila sta se sedem let pozneje. Leta 2017 je postala šele druga v tujini rojena prva dama ZDA. Zdaj se vrača na ta »položaj«.

V kandidaturo zaradi Obame?

Donald Trump se je dolgo časa spogledoval s prvo predsedniško kandidaturo, menda petkrat, pa potem vselej oznanil, da se v tekmo ne bo podal. Zato so se mu v javnosti posmehovali, obveljalo je prepričanje, da s svojimi napovedmi samo skrbi za medijsko navzočnost. Newyorški nepremičninski bogataš je bil pač vedno mojster samopromocije. Še ko jih je štel okoli trideset, je New York Times že prepričal, da je o njem pisal kot o obetavnem nepremičninskem tajkunu, čeprav, kot je za CNN dejal avtor njegove neavtorizirane biografije Michael D'Antonio, »v tistem času v življenju še ni postavil niti ene opeke na drugo«.

Dokončno pa naj bi se za prvo kandidaturo odločil leta 2011 na točno določenem dogodku: udeležil se je tradicionalne vsakoletne družabne prireditve washingtonskih novinarjev. Tam je moral stisnjenih zob poslušati, kako je glavni govorec Barack Obama zbijal šale na njegov račun in žel salve smeha. Šlo je za sladko predsednikovo maščevanje, ker je Trump v imenu gibanja tako imenovanih rojstnikov trdil, da je Obama rojen v Keniji in torej ne more biti predsednik ZDA. Končalo se je s Trumpovo zmago.

Med prvim mandatom je sprejel veliko znižanje davkov, se kočljivo spoprijel s z epidemijo covida, ko se je po trditvah kritikov odzval prepočasi in govoril, da je vse skupaj kot gripa. Imel je priložnost imenovati kar tri vrhovne sodnike, s čimer je ta organ postal zelo konservativen in je kasneje razveljavil ustavno pravico do splava. V zunanji politiki je podpiral sklenitev normalizacije odnosov Izraela z več arabskimi državami, pripravil umik vojske iz Afganistana, se nekajkrat srečal s severnokorejskim voditeljem Kim Jong Unom in evropskim zaveznicam očital premalo vlaganja v obrambo ter postavljal pod vprašaj trdnost zveze Nato.

Sladko opravilo

Med tokratno kampanjo se je Trump najbolj osredotočil na dve vprašanji – ekonomijo in priseljevanje. Prva izbira je bila logična zaradi nezadovoljstva ljudmi zlasti z draginjo, ki jo precej bolj občutijo nižji sloji. Drugo vprašanje je nadaljevanje njegove protipriseljenske politike iz prvega mandata, ko je med drugim prepovedal prihod v ZDA državljanom določenih držav. Zdaj napoveduje izgon nezakonitih priseljencev, ki jih je po njegovem v državi več deset milijonov. Začel bo z enim milijonom. Kako natančno naj bi to storil, ni jasno. Govorilo se je o vsem mogočem, od sodelovanja vojske do nenapovedanih racij po državi. Vendar Trump, kot pri številnih drugih vprašanjih, ni podal podrobnosti. Dejal je tudi, da bo omejil pravico do prošnje za azil. Ukinil bi avtomatično državljanstvo za rojene na ameriškem ozemlju, če so starši nezakoniti priseljenci. In sper bi omejil bi potovanja iz nekaterih držav v ZDA.

V ekonomiji je napovedal uvedbo deset do dvajset odstotnih carin na uvoz, na uvoz iz Kitajske pa celo 60 odstotnega. Uresničevanje te obljube bodo zelo spremljali tudi v Evropi, saj lahko pretrese ekonomijo stare celine. Obljubil je podaljšanje svoje zakonodaje iz leta 2017, ko je znižal davke vsem Američanom, najbolj je to koristilo bogatim. Dejal je, da bo odpravil obdavčitev prihodkov iz državnega pokojninskega sistema in obdavčitev napitnin. Davčno stopnjo za podjetja pa bi znižal na 15 odstotkov.

V zunanji politiki je odmevno napovedal, da bi vojno v Ukrajini končal v enem dnevu s pritiskom na Ukrajino, naj se pogaja, sicer bi ji ukinil pomoč, in na Rusijo, sicer bi Ukrajini pomoč še povečal. Hvali se z dobrimi odnosi s Putinom. Neomajno podpira Izrael, ni naklonjen palestinski državi in je zelo oster do Irana. Preučil bi vlogo ZDA v Natu, kar bo tudi pod drobnogledom Evrope in še koga.

Ena od nalog, ki ga čaka, je sestavljanje vlade, pri čemer je pričakovati, da se bo tokrat naslonil na svoje preverjene kadre, potem ko je v prvem mandatu dal veliko besede generalom in drugim, ki so ga zavirali in kritizirali. Nekakšno vlogo bosta gotovo imela najbogatejši Zemljan Elon Musk, ki je Trumpa odločno podpiral, ter Robert Kennedy mlajši, ki naj bi dobil zadolžitve v zdravstvu (je izpričani anticepilec). Trumpa pa čaka tudi opravilo, ki bi mu moralo biti v sladko zadovoljstvo: priprava in izvedba primopredaje oblasti od Joea Bidna.