Reka Cetina je dolga 101 kilometer in velja za enega največjih naravnih biserov omiškega zaledja. Danes idilično pokrajino kazijo plastični stoli, betonske hiše, na določenih delih celo umetno preusmerjen vodotok. Eden od lokalnih varuhov narave Marijan Oguljić je za dnevnik.hr povedal, da odvečni gradbeni material, kot so opeke, strešniki in fasadni ostanki, pogosto končajo jo kar tam – ob reki s pogledom na eno najlepših pokrajin v državi.
»To je eden najpogostejših problemov, s katerimi se srečujemo,« pravi.
Gluha država
»Tudi ko ljudje zberejo pogum in prijavijo kršitve, se pogosto znajdejo v dolgotrajnih, celo neprijetnih postopkih, kjer preverjajo, zakaj so sploh vložili prijavo,« pojasnjuje Ivana Selanec iz okoljske organizacije Biom.
Domagoj Lažeta, še eden od okoljskih aktivistov, pa opozarja, da so na območju kanjona identificirali deset nelegalno zgrajenih objektov, od nadgradenj do povsem novih gradenj – in niti enega še niso odstranili.
Prelaganje odgovornosti
Namestnik župana Omiša Žarko Kovačić je pojasnil, da mesto Omiš formalno nima pristojnosti nad upravljanjem reke Cetine – to odgovornost ima javni zavod.
Na problem se je odzval tudi profesor Ljubomir Miščević s Fakultete za arhitekturo, ki opozarja, da je stanje resna nacionalna sramota. Poudarja, da sporočilo, ki ga država pošilja z ignoriranjem nezakonitih gradenj, deluje skoraj kot motivacija.
»Ni dovolj, da se objekt samo odstrani. To mora postati šola za vse, ki bi si drznili graditi v varovanem prostoru,« pravi. »Sramotno je, da se na to v eni najlepših držav na svetu ne znamo odzvati.«
Miščević predlaga tudi sistemski pristop: treba je raziskati verigo odgovornosti – od investitorja do projektanta in izvajalca.
»To je kratka veriga – tri osebe. Investitor, ki si upa, projektant, ki načrtuje, in izvajalec, ki gradi. Vse je treba raziskati, ne samo rušiti,« je dodal. »Potrebujemo več tehničnih sredstev, več nadzora in manj tolerance do tistih, ki kršijo zakon, ter brez izgovorov,« sporoča.
