Neverjetno je, kako se Luka Dončić kosa z izzivi in pritiskom. Nenehno igra na neverjetno visoki ravni, edina logična razlaga za njegove predstave je, da ima košarko v krvi in da v njej neizmerno uživa. Če bi se stvari loteval zgolj razumsko, bi bil napor nečloveški. Kolesje okoli njega se nenehno vrti, klub, reprezentanca, snemanja, oglaševalci, mediji, množice navijačev, ki v dolgih vrstah čakajo na avtogram … Zanj je to vse naravno. Rodil se je za zvezdo, svoj mir pa najde doma.

Po razumevanju igre, obvladovanju osnovnih veščin in uporabi pameti je Luki podoben Nikola Jokić iz Denverja. Oba potrjujeta rek, da um vedno vlada moči. Igrata v svojem ritmu, ki ni najhitrejši, a imata v vsakem trenutku štiri rešitve, ki prinašajo uspeh in navdušujejo množice, ter tri več kot običajen košarkar in dve več kot trenerji na klopi. Olimpijsko načelo višje, hitreje, močneje zanju ne velja, prav tako ne, kdo ima večje bicepse.

Zelo dobro je, da Luko tako cenijo, navsezadnje je lani malone sam popeljal Dallas do finala zahodne konference, kar je bilo več, kot je bil realno zmožen. V njem vidijo pravega vodjo in mu poskušajo ustreči na vsakem koraku, da bi osvojil naslov prvaka. Prihod še enega vrhunskega branilca v ameriških medijih odmeva kot kontroverzen, toda čim imaš v ekipi dva velika zvezdnika, nikoli ne veš, kako se bosta obnesla skupaj. Poglejmo le lanski Brooklyn, ko je imel Irving ob sebi Kevina Duranta in Jamesa Hardna. Uspeh ni nikoli zajamčen, dobro pa je, če lastnik kluba išče pot iz malodušja. Glede na to, da Luka ni sebičen, menim, da bo znal vključiti Kyrieja, karte pa so že porazdeljene. Kyrie je vrhunski as, vodja moštva pa je Luka.