Knjigi, ki jo je listal veter, se reče evangeliarij. To je knjiga evangelijskih odlomkov, ki se berejo pri maši ob nedeljah ali praznikih. Po protokolu se jo odprto položi tudi na krsto papežev. Ta bogoslužna knjiga je zelo spoštovana: po cerkvenem učenju je znamenje samega Kristusa. Bodisi da je strani obračal veter bodisi da je to s pomočjo vetra storil Sveti duh, kot je namignil tudi eden od komentatorjev v studiu RTV Slovenija, je zanimivo pogledati, ob katerih besedah predstavnikov vzhodnih cerkva se je to zgodilo.
Takole se je glasil v slovenščino prevedeni odlomek (z verzalkami smo zapisali tiste dele odlomka, med katerimi so se obračale strani):
»Samo ti si brez greha, tvoja pravičnost je pravičnost na veke. IN TVOJA BESEDA JE RESNICA. Kajti ti si življenje, vstajenje in počitek tvojega služabnika Frančiška, ŠKOFA, KI JE ZASPAL, O KRISTUS, NAŠ BOG. In slavimo te s tvojim očetom brez začetka in tvojim Svetim duhom, dobrim in darovalcem življenja zdaj in na veke vekov.«
Kasneje je veter še dvigoval strani, a se kamera ni več tako pozorno zadrževala na evangeliariju. Po mnenju nekaterih je mogoče v dogajanju videti Božje znamenje in prvo »potrdilo« o svetniškosti pokojnega papeža.
Pot do svetnika je dolga. Od začetka beatifikacije do razglasitve kandidata za blaženega ali za svetnika običajno minejo leta, kandidat mora biti tudi vsaj pet let mrtev. V primeru Poljaka Janeza Pavla II., ki je umrl 2. aprila 2005, je preteklo šest let, da je bil 1. maja 2011 razglašen za blaženega, in še tri, da je bil 27. aprila 2014 razglašen za svetnika. Janeza Pavla II. je na zadnjo pot leta 2005 po ocenah pospremilo milijon ljudi, papeža Frančiška pa »le« 400.000. Toda če bi bila Argentina tako blizu kot Poljska, bi se po mnenju znalo zgoditi, da bi se od Frančiška poslovilo več ljudi. V Argentini so se navsezadnje od Frančiška na trgih in v cerkvah poslovile množice ljudi. Zanimivo je, da je veter tudi na pogrebu Frančiškovega predhodnika obračal strani evangeliarija. Na trenutke je bil celo tako silovit, da so rdeče kapice kardinalov na veliko veselje fotoreporterjev poletele visoko v zrak.
Zagotovo že dolgo ni bilo papeža – če je sploh kdaj bil - ki bi se s svojim delom in osebnostjo dotaknil toliko ljudi, in to različnih nazorov in celo veroizpovedi, kar lahko govori o njegovih svetniških kvalitetah. Priča o tem, da je njegova dediščina, kot je bila ugledana ob njegovi smrti, izraz vrednot, ki ljudi povezujejo na najbolj temeljni človeški oziroma civilizacijski ravni in jih ta ali ona ideologija ne more prevpiti.
Papež Frančišek je duhovnost sicer v največji meri živel na praktični ravni, vedno usmerjen v služenje ljudem, predvsem najšibkejšim in najbolj ranljivim med njimi, kot je bilo pogosto povedano v minulih dneh. Temu svojemu poslanstvu je bil predan do konca. Do zadnjega diha pravzaprav. Prav zato je dokaj verjetno, da bo prej ali slej vzniknilo vprašanje, ali si ne bi pokojni papež zaslužil mesta med svetniki.
Po cerkvenem učenju svetniki lahko postanejo tisti, ki so v sebi uresničili ljubezen do Boga in do ljudi in so zato lahko zgled, kako je mogoče živeti po Jezusovem evangeliju, v različnih okoliščinah in različnih časih. »Med napisano evangeljsko besedo in svetniškim življenjem ni nobene druge razlike kakor med napisanimi notami in glasbeno izvedbo,« je denimo bistvo svetništva«, strnil sv. Frančišek Saleški.
Svetnika lahko v rimskokatoliški cerkvi razglasi papež, po običajno zahtevnem postopku, v katerem je treba najprej dokazati heroično ali junaško svetost, zgoditi pa se morata dva čudeža za razglasitev za blaženega in še vsaj dva za razglasitev za svetnika. Blažene se lahko časti lokalno, svetnike pa globalno. Čudeži se pogosto zgodijo na priprošnjo vernikov.
Ena od razlik Janezom Pavlom II. in Frančiškom je, da je bil slednji deležen bolj enotnih ocen o svoji človeški in moralni veličini, kar je pomemben element pri presoji vrlin svetniških kandidatov. Za Janeza Pavla II. so številni menili, da vsaj, kar zadeva spolne zlorabe, ni ravnal dovolj zavzeto in dosledno. Razni mistični pojavi, kot so denimo stigme ali videnja, sami zase še ne morejo biti dokazi za svetost. Lahko pa pomagajo, če jih je v postopkih mogoče povezati z ustreznim krepostnim življenjem. Zanimiva »sporočila« Svetega duha na dan pogreba papeža Frančiška znajo torej še odmevati.
