Danes, po desetletju in pol, je Nemčija znova tarča kritik, da ustvarja makroekonomska neravnovesja, ki destabilizirajo evrsko območje in škodujejo njenim zunanjetrgovinskim partnericam. A tokrat ne zaradi sopihajočega gospodarstva, ampak ravno nasprotno, zaradi kolesja gospodarstva, ki se vrti na tako visokih obratih kot že dolgo ne. Nemčija je lani ustvarila rekordni zunanjetrgovinski presežek, ki se z več kot osem odstotki bruto domačega proizvoda lahko brez težav kosa z rekordi, ki jih je pred leti beležila Kitajska, prav tako redna tarča kritik na račun izvoznih presežkov. Brezposelnost v Nemčiji trenutno znaša manj kot štiri odstotke in nič ne kaže, da bi se pozitiven trend padanja brezposelnosti spremenil. Po desetletju stagnacije so začele naraščati tudi plače, dražijo se stanovanja. V nekaterih urbanih središčih so se cene stanovanjskih nepremičnin povečale za več kot dvakrat. Nemci imajo po letih gospodinjskega varčevanja znova več volje trošiti denar. V proračun se steka vse več davkov, država pa ima tako znova več denarja za investiranje v infrastrukturo.
Zapuščina kanclerja Schröderja
Eden od pomembnih razlogov, da nemški gospodarski motor danes prede na tako visokih obratih kot že dolgo ne, je, da so nemški delavci stisnili zobe in kljub velikemu negodovanju pogoltnili reformo trga dela, ki si jo je zamislila ekipa kanclerja Gerharda Schröderja. Reforma, bolj znana pod imenom Agenda 2010, ki je zaživela pred desetletjem in pol, je prinesla korenite spremembe v izplačevanje nadomestil za brezposelnost in v usklajevanja plač, olajšala je agencijsko posojanje delavcev in na splošno naredila trg dela precej bolj fleksibilen, tudi z zvišanjem prihodkov, ki jih lahko Nemci ustvarijo s tako imenovanim malim delom. Nemški delavci so se praktično odpovedali rasti plač za več kot desetletje, da bi tako prispevali k cenovni konkurenčnosti gospodarstva.
Od takrat do danes se je število brezposelnih zmanjšalo s 5,3 na okoli 1,7 milijona. Stopnja zaposlenosti se je zvišala na približno 80 odstotkov, kar je deset odstotnih točk višje kot v Sloveniji. Nemški zunanjetrgovinski presežek pa je narasel z okoli 80 na več kot 250 milijard evrov. Reforma trga dela, ki je Schröderja tudi stala ponovno izvolitev, ni brez kritikov. Mnogi ekonomisti, ki jih zanimata predvsem razporeditev dohodkov v družbi in socialna kohezija, opozarjajo, da je reforma ustvarila na stotisoče slabo plačanih delovnih mest in zaradi manjših pravic delavcev prispevala k rasti tveganja revščine v državi. Pod pragom revščine v Nemčiji trenutno živi več kot 15 odstotkov Nemcev, tveganju revščine pa je izpostavljena okoli petina celotnega prebivalstva. Tako mnogi zahtevajo zvišanje minimalne plače, ki jo je država uvedla šele pred nekaj leti in trenutno znaša nekaj manj kot devet evrov na uro.
Seveda pa se vsi ne strinjajo s tem, da razlogi za nemško gospodarsko uspešnost tičijo v korenitih reformah z začetka tisočletja ali pa, kot se najpogosteje pohvalijo nemški politiki, v kakovosti »narejenega v Nemčiji«. Predsednik ZDA Donald Trump je prepričan, da je Nemčija uspešna, ker manipulira z valuto oziroma ker umetno ohranja vrednost evra nizko v primerjavi z dolarjem. Podobni očitki že leta letijo na kitajske oblasti in čeprav so se kitajski zunanjetrgovinski presežki v minulih nekaj letih močno znižali in niso niti blizu rekordom izpred desetih let, Trump Kitajski grozi z uvedbo carin. Seveda nihče ne dvomi, da bi nemška marka, če bi še obstajala, ob takšnem gospodarskem razcvetu države apreciirala, najbrž pa tudi nikomur (razen Trumpu) ni ušlo, da Nemčija ne vodi več lastne denarne politike, ampak je tako kot vse članice evrskega območja suverenost nad monetarno politiko predala ECB v Frankfurt. Res je, da ima Nemčija kot največje evrsko gospodarstvo pri določanju monetarne politike v ECB največjo težo, a odločitve, ki jih pod vodstvom Maria Draghija sprejema ECB, jasno kažejo, da centralna banka pač ni nemška.
Pravzaprav gre politika, ki jo vodi ECB, v prav nasprotno smer od tiste, ki si jo želijo v Bundesbanki in v nemški vladi. Medtem ko bi si v Berlinu želeli višjih obrestnih mer in na splošno bolj restriktivne monetarne politike, ker se bojijo inflacije in seveda mizernih donosov za varčevalce, predvsem bodoče upokojence, je Draghi osredotočen predvsem na gospodarske razmere v šibkih članicah evrskega območja. Nizka vrednost evra v primerjavi z dolarjem ima tako z nemškimi interesi oziroma manipulacijami, kot jim očita Trump, opraviti približno toliko, kot ima protekcionizem z reindustrializacijo ZDA. Bolj malo.
Narejeno v Nemčiji ali stiskanje delavcev?
Trump sicer ni edini, ki ima pripombe na račun Nemčije. Nemška varčevalna ekonomska politika je pravzaprav na udaru že vso krizo. Mnogi, še posebno v državah, ki jih je kriza najbolj prizadela, so skušali Nemčijo prepričati o povečanju potrošnje in javnih investicij, kar bi okrepilo uvoz iz kriznih držav. A nemška politika je vztrajala pri tem, da je edina pot iz krize notranja devalvacija v kriznih državah. Tudi danes ni nič drugače, čeprav je tu in tam mogoče tudi iz Nemčije slišati, da bi bilo smiselno povečati investicije in tako zmanjšati rekorden plačilnobilančni presežek ter s tem makroekonomska neravnovesja znotraj EU, zaradi katerih je evropska komisija Nemčijo že pozvala k ukrepanju.
Poleg evropske komisije so se začeli oglašati tudi v Mednarodnem denarnem skladu. Njegova predsednica Christine Lagarde je nedavno dejala, da bi bil sprejemljiv štiriodstoten zunanjetrgovinski presežek, ne pa presežek v višini osmih odstotkov BDP. A nemška politika se krčevito brani očitkov, da ustvarja makroekonomska neravnovesja, ki niso dolgoročno vzdržna. Nemški zunanji minister Sigmar Gabriel je pred kratkim še v vlogi gospodarskega ministra Trumpu celo zabrusil, da bodo pač morali Američani začeti izdelovati boljše avtomobile. Aktualna gospodarska ministrica Brigitte Zypries pravi, da nemška vlada na trgovinske tokove ne more kaj dosti vplivati in da je trenutno visok presežek posledica nizkih cen nafte in nizke vrednosti evra. »Naša podjetja izdelujejo visokokakovostne izdelke, ki jih kupci v tujini radi kupujejo. Za to se nam ni treba opravičevati,« pravi.
Slednje morda drži, a nemška vlada pri odpravljanju makroekonomskega neravnovesja nima povsem zvezanih rok in to, čeprav zelo zadržano, priznavajo tudi v Bundesbanki. V enem zadnjih poročil o stanju v plačilni bilanci pišejo, da je presežek na tekočem računu plačilne bilance predvsem posledica odločitev zasebnega sektorja (skromne investicije podjetij in na drugi strani rastoče varčevanje), kar pomeni, da vlada na to ne more bistveno vplivati. Kljub temu pa menijo, da bi lahko vlada z določenimi ukrepi spodbudila investicije zasebnega sektorja.
V Bruslju nasprotno menijo, da ima nemška vlada še veliko manevrskega prostora, predvsem pri javnih investicijah in spremembah davčne zakonodaje, ki bi spodbudila tudi zasebne investicije. Kot pravijo v zadnjem poročilu o makroekonomskih neravnovesjih, skromne investicije podjetij ob izjemno ugodnih pogojih financiranja in dobrih gospodarskih razmerah dajejo slutiti, da obstajajo druge pomembne ovire. Komisija meni, da se razlogi za skromne investicije skrivajo v neoptimalni obdavčitvi podjetij, ki zavira investicije, slabo razvitem trgu tveganega kapitala, pretirani regulaciji storitvenega sektorja in skromnih investicijah v javno infrastrukturo. Da ima Nemčija težave v storitvenem sektorju in da tudi infrastruktura ni v najboljšem stanju, lahko na lastni koži izkusi vsakdo, ki redno uporablja nemške avtoceste ali pa nemške telekomunikacije in še kaj. Ozka grla in slaba regulacija, ki se poznajo pri stroških za potrošnike, hitro postanejo očitni.
In, na kar opozarjajo tudi kritiki posledic Agende 2010, izvozna uspešnost Nemčije ni le posledica kakovosti »narejenega v Nemčiji«, ampak tudi dolgoletne stagnacije plač. Član sveta modrecev, ki nemški vladi svetuje glede ekonomskih politik, dr. Peter Bofinger meni, da je zunanjetrgovinski presežek Nemčije v veliki meri posledica podplačanosti nemških delavcev. Kot opozarja, je rast plač v Nemčiji zaostajala za rastjo produktivnosti med letoma 2004 in 2007 ter med letoma 2013 in 2016. To je negativno vplivalo na domačo potrošnjo in pocenilo nemški izvoz. In medtem ko mnogi nemški ekonomisti menijo, da visok zunanjetrgovinski presežek ne predstavlja niti makroekonomskega neravnovesja niti problema za trgovinske partnerice Nemčije, dr. Bofinger meni ravno nasprotno.
Če je problem primanjkljaj, je tudi presežek
Ali kot pravi nobelovec Joseph Stiglitz v kontroverzni knjigi Evro, kako skupna valuta ogroža prihodnost Evrope, zunanjetrgovinski presežki so problem, saj logika stvari pove, da ima zato nekdo drug na drugi strani primanjkljaj. In ker je primanjkljaj problem, je problem tudi presežek. Zunanjetrgovinski presežki so del iste enačbe makroekonomskih neravnovesij kot primanjkljaji. »Če so presežki Kitajske globalni problem, so tudi nemški,« piše Stiglitz in dodaja, da države, ki ustvarjajo presežke, na to napačno gledajo kot na vrlino. Nemčija je pred krizo presežke posojala državam, kot so Španija, Irska in Grčija, in jim tako omogočala, da so imele deficite. A to je pripomoglo k evrski krizi, je prepričan Stiglitz, ki Nemčiji očita, da ne sprevidi, da ne morejo vse države na svetu imeti presežkov.
Da makroekonomska neravnovesja niso dobra novica za stabilnost svetovnega gospodarstva, nam je dobro znano iz krize, ki je izbruhnila leta 2008. Ob deregulaciji finančnega sistema je k napihovanju hipotekarnega balona v ZDA pripomoglo tudi veliko varčevanje Kitajske, ki je s presežki financirala ameriške deficite in s tem pomagala ohranjati potrošnjo v ZDA na ravni, ki si je ob umanjkanju možnosti zadolževanja v tujini niti ne bi mogla privoščiti. Če evrsko območje vzamemo za svet v malem, imamo v Evropi enak problem. Čeprav Nemčija veliko večino zunanjetrgovinskega presežka ustvari zunaj evrskega območja in je njen presežek z drugimi državami z evrom od leta 2008 pa vse do leta 2013 vztrajno upadal, je v zadnjih letih začel znova naraščati in lani dosegel petino vsega presežka. V Nemčiji seveda poudarjajo, da za to ni kriva Nemčija, ampak druge države, ki niso izpeljale potrebnih reform za povečanje konkurenčnosti lastnih gospodarstev.
Lorenzo Bini Smaghi je leta 2008 še kot član izvršnega odbora ECB med drugim dejal, da so zunanja neravnovesja pogosto odsev ali celo napoved notranjih neravnovesij. Ekonomska politika tako ne bi smela ignorirati zunanjih neravnovesij in se zanašati na to, da se bodo razrešila sama od sebe. A prav na slednje se večinoma zanašajo v Nemčiji. Da bodo neravnovesja nekako izzvenela sama od sebe. Evropska komisija je tako nazadnje okrcala Nemčijo, da je opaziti le malo napredka pri odpravljanju neravnovesij, tudi pri javnih investicijah, ki bi po nekaterih izračunih k odpravljanju neravnovesij pripomogle še največ.
Slednje ob pregovorni nemški varčnosti ni presenetljivo. Hkrati pa je treba povedati tudi, da se niti nemški ekonomisti ne strinjajo o tem, ali so javne investicije res prenizke ali ne. Medtem ko nekateri opozarjajo na zastarelo infrastrukturo od avtocest do telekomunikacij in podatke, da ima Nemčija ene najnižjih izdatkov za javne investicije med razvitimi državami – po nekaterih izračunih je po predalih dežel za kar 4,5 odstotka BDP neizpeljanih investicij –, drugi opozarjajo, da se nemške javne investicije zdijo skromne zaradi velikega investicijskega buma po združitvi obeh Nemčij. Poleg tega aktualna vlada, v kateri nad državnimi financami bedi Wolfgang Schäuble, ni naklonjena kakršnemukoli pretvarjanju pozitivne proračunske ničle v deficit. To bi se lahko spremenilo, če bi položaj kanclerja v novem mandatu prevzel predsednik Socialnih demokratov (SDP) Martin Schulz, ki obljublja, da bo država, če bo izvoljen, pospešila javne investicije, delavcem pa višje plače; celo vrnitev v obdobje pred reformo trga dela, ki jo je izpeljal zadnji kancler SPD Schröder. Seveda so to predvolilne obljube, a glasovanje za Schulza očitno pomeni več trošenja.
Dr. Mojmir Mrak, profesor ljubljanske ekonomske fakultete, ki že nekaj let opozarja, da nemški gospodarski model ni vzdržen in ni recept za celotno evrsko območje, pravi naslednje: »Evrsko krizo smo reševali na predpostavki, da gre za javnofinančno krizo, torej na predpostavki, da so razlogi za krizo fiskalni. Če je to držalo za Grčijo, zagotovo ni držalo za Irsko in Španijo. Te države so imele težave v zasebnem sektorju, razlog za te težave pa so bili visoki dotoki kapitala. Kaj pravzaprav pomenijo visoki presežki v tekočem delu plačilne bilance? To pomeni, da država beleži neto odlive kapitala in ta kapital se je stekal v omenjene države.«
O trenutnih neravnovesjih v evrskem območju veliko pove podatek, da je bila bilanca območja v letih pred krizo izravnava, danes pa imamo okoli tri odstotke presežka. In to na račun dejstva, da so morale države v krizi pod programi trojke deficite odpraviti, se torej prilagoditi, medtem ko državam s presežki tega ni bilo treba, pravi dr. Mrak. »Nemški ekonomski model za evrsko območje enostavno ni vzdržen. Kam pa bomo izvažali? Na Luno?« se sprašuje in upa, da bodo Nemci spoznali, da bodo morali prilagoditi svojo politiko, če bodo želeli, da evrsko območje preživi. Dr. Mrak sicer meni, da je v Nemčiji že nekoliko več zavedanja, da gre za problem, in da bi kanclerka Angela Merkel, če ne bi bile volitve tik pred vrati, sprejela nekatere odločitve, ki bi peljale v večje trošenje in večje investicije. Prepričan je tudi, da se evrskemu območju z novim francoskim predsednikom in ugodnimi rezultati volitev v Nemčiji jeseni ponuja okno enega ali dveh let, ko bi dejansko lahko začeli resno odpravljati ekonomska neravnovesja. Sicer ne verjame, da bo evrsko območje novo krizo, ki bo zagotovo prišla, preživelo.
Zgodovina vsekakor ni brez smisla za ironijo. Nemčija je v slabih dveh desetletjih prehodila pot od bolnika do (pre)uspešnega gospodarskega motorja. Ironija je še toliko večja, ker je Nemčija v začetku tisočletja resno vzela opozorila, da ogroža evrsko gospodarstvo, in sprejela reforme, ki so pomagale znova zagnati opešano gospodarstvo. Danes je največje evrsko gospodarstvo znova tarča kritik, da ogroža skupno valuto. Vprašanje pa je, kako se bo Nemčija na kritike odzvala zdaj, ko gospodarstvo cveti in je tako na površju le malo očitnih razlogov, zaradi katerih bi bila vlada primorana v večje spremembe.
