Volitve 267. papeža, voditelja 1,4 milijarde katoličanov, se bodo začele 7. maja. Datum so določili kardinali na ponedeljkovem sestanku za zaprtimi vrati, prvem po papeževem pogrebu v soboto. Večina od 135 kardinalov, ki imajo volilno pravico, je že prišla v Rim, saj so se udeležili pogreba in ga pripravljali. Ker pa se tokrat zelo slabo poznajo med sabo in ker so razklani na konservativce in zmerneže, bi konklave, ki poteka za zaprtimi vrati, lahko trajal dlje kot običajno, morda celo do junija.
Kardinali se slabo poznajo
Od obeh živečih kardinalov slovenskega rodu bo imel volilno pravico le 72-letni argentinski primas Vinko Bokalič, ne pa 90-letni nekdanji ljubljanski nadškof Franc Rode. Pavel VI., papež v letih 1963–1978, je namreč določil, da lahko volijo samo kardinali, ki še niso dopolnili 80 let. »Izvolitev Bokaliča bi bila velika senzacija, skoraj si ne morem predstavljati, da bi bil spet izvoljen Argentinec. Vendar so letos presenečenja še verjetnejša kot sicer, ker je bilo Frančiškovih imenovanj kardinalov res veliko in kardinali niso imeli veliko možnosti za spoznavanje,« pravi Aleš Maver, dober poznavalec Katoliške cerkve.
Veliko večino, to je 110 od sedanjih 135 kardinalov, ki bodo lahko glasovali, je imenoval pokojni Frančišek. »Redko kateri papež je v zadnjih dveh stoletjih tako pridno polnil kardinalski zbor s svojimi prijatelji in privrženci kot on,« meni Maver.
Velika večina Bergoglievih kardinalov je, tako kot on, iz neevropskih dežel. In če so leta 2013 kardinali z volilno pravico prihajali iz 48 držav, tokrat prihajajo iz 71. Ker pa so iz povsem različnih delov sveta, se med seboj slabo poznajo. Kakšnih volilnih koalicij za zdaj torej ni bilo zaznati, zaradi česar bo majski konklave tako nepredvidljiv.
Več možnih razpletov
A gotovo bo glavni boj med tistimi, ki hočejo nadaljevati Frančiškovo politiko odprtosti Cerkve današnjemu času, in konservativci, ki se dogmatsko oklepajo bogate tradicije Cerkve in je ne znajo ustvarjalno razvijati v sedanjem času. Kot pred vsakim konklavom v zadnjih 50 letih najbolj napredni v Katoliški cerkvi upajo, da bo novi papež dovolil ženskam zakrament mašniškega posvečenja, duhovnikom zakrament poroke in ločenim zakrament obhajila, pa tudi da bo bolj naklonjen do gibanja LGBT.
Maver pa vidi temeljno dilemo kardinalov v tem, ali bodo izbrali svetovno moralno avtoriteto, ki se bo kot Frančišek hotela opredeliti o skoraj vsaki stvari na planetu, ali pa nepolitični pontifikat po vzoru Benedikta XVI., duhovnega voditelja 1,4 milijarde katoličanov.
Sicer pa so po Mavru mogoči trije izidi. Kot prvega omenja, da bi papež postal nekdo, ki bi posnemal Bergoglia, kar bi lahko bil zlasti predsednik italijanske škofovske konference in bolonjski nadškof Matteo Zuppi.
»Zelo možen je razplet, podoben tistemu leta 2005, ko je Benedikt XVI. sicer v glavnem nadaljeval predhodnikovo delo, a na precej drugačen, svoj način in tudi z nekaterimi drugačnimi poudarki,« pravi Maver. V tem primeru bi po njegovi oceni papež lahko postal državni tajnik Pietro Parolin, morda Filipinec Luis Antonio Tagle ali Peter Turkson iz Gane, pa tudi jeruzalemski latinski patriarh Pierbattista Pizzaballa, ki izhaja iz težkih družbenih in političnih razmer, kot Italijan pa bi bil verjetno zmernejši in sprejemljiv za konservativnejši del kardinalskega zbora.
Manj verjeten se zaradi sestave kardinalskega zbora Mavru zdi izrazit zasuk proč od Frančiškove dediščine. A če bi se to zgodilo, bi utegnila po njegovi oceni biti potencialna kandidata za papeški prestol predvsem nekdanja tesna Frančiškova sodelavca, nekdanja prefekta Gerhard Ludwig Müller iz Nemčije in Robert Sarah iz Gvineje, ki sta se z njim pozneje bolj ali manj razšla. »Nekje vmes med drugo in tretjo skupino je po mojem mnenju madžarski primas Peter Erdö,« še dodaja.
A po Mavru je velika verjetnost, da na koncu ne bo izbran nihče od zgoraj naštetih. Izide papeškega konklava je v resnici težko napovedovati. »Stara modrost je, da tisti, ki gre v konklave kot papež, iz njega pride kot navaden kardinal,« še pravi, a dodaja, da so bili Pij XII. (papež v letih 1939–1958), Pavel VI. (1963–1978) in Benedikt XVI. (2005–2013) favoriti že pred konklavom.
