Zaposlenim v javnem sektorju na Hrvaškem res ne gre slabo. Tako je pokazala primerjalna študija z zaposlenimi v javnem sektorju v Sloveniji in z zaposlenimi v hrvaškem gospodarstvu, ki jo je objavil zagrebški Ekonomski inštitut.
Povprečne neto plače zaposlenih v hrvaškem javnem sektorju so bile v zadnjem četrtletju lanskega leta približno enake kot povprečne neto plače zaposlenih v javnem sektorju v Sloveniji. »To ne bi bilo nič nenavadnega, če slovenski BDP na prebivalca ne bi bil 45 odstotkov višji od hrvaškega, povprečne plače v celotnem gospodarstvu pa 30 odstotkov višje kot na Hrvaškem,« navaja dr. Danijel Nestić, avtor študije.
Posledično te številke pomenijo, da imajo zaposleni v javnem sektorju na Hrvaškem v povprečju znatno višje plače od zaposlenih v hrvaški gospodarski panogi – za 26,2 odstotka, navaja študija.
Povprečne plače v javnem sektorju na Hrvaškem so se z reformo po letu 2022 močno zvišale v zadnjih dveh letih in so dosegle slovenske. Povečale so se za od 35 do 40 odstotkov, v Sloveniji pa za od 12 do 15 odstotkov, je zapisal avtor študije.
V zdravstvu višje plače kot v Sloveniji
Podrobnejša primerjava s Slovenijo tudi kaže, da so imeli zaposleni v hrvaškem zdravstvu v zadnjem lanskem trimesečju povprečno tri odstotke višje neto plače kot njihovi kolegi v Sloveniji, navaja Nestić. Povprečna plača v izobraževalnem sistemu je bila v neto znesku skoraj povsem enaka, na Hrvaškem je znašala 1528 evrov ali en evro več kot v Sloveniji. V državni upravi so bile plače v Sloveniji višje za osem odstotkov.
Povprečna bruto plača v Sloveniji je bila v zadnjem lanskem četrtletju 2395 evrov, minimalna plača pa 1278 evrov. Čeprav so slovenske bruto plače bistveno višje, so tudi davčno bolj obremenjene in je razlika pri neto plačah manjša, pojasnjuje Nestić. Povprečna neto plača v Sloveniji je bila 1650 evrov, na Hrvaškem pa 1356 evrov.
Le Danska daje v EU več za plače v javnem sektorju, relativno gledano
Nesić ob tem navaja ključna razloga, zakaj so za primerjavo izbrali Slovenijo in zakaj samo to državo. Prvič, gre za sosednjo državo, s katero se na Hrvaškem pogosto primerjajo in s katero imajo obsežne trgovinske in poslovne odnose. Drugič, Slovenija ima podobno statistično spremljanje plač kot Hrvaška in ažurne mesečne kazalnike. Tako je s Slovenijo mogoča veliko bolj natančna primerjava plač, kot bi bila z izbiro druge države ali več držav hkrati.
Primerjava je tudi pokazala, da je Hrvaška z rastjo plač v javnem sektorju presegla ravni, ki jih nakazuje splošna gospodarska razvitost. Skupni izdatki hrvaške države za nadomestila zaposlenim po plačni reformi so leta 2024 dosegli 13,2 odstotka BDP, kar je drugi največji izdatek v Evropski uniji. Višje relativne izdatke za plače ima le Danska, Hrvaška pa celo nekoliko višje od Finske in Belgije. Čeprav je podobna visoko razvitim državam z dolgo tradicijo socialne države, Hrvaška po razvitosti in sposobnosti upravljanja javnih sredstev ne sodi v to skupino držav, kar odpira tveganja za fiskalno vzdržnost takšne situacije.
Nestić dodaja, da krepitev plač v hrvaškem javnem sektorju izhaja tudi iz strukture gospodarstva. Slovenija ima močnejšo industrijo z izdelki z višjo dodano vrednostjo, produktivnost je višja, potem pa tudi plače. Plače v slovenskem javnem sektorju tako niso bistveno odstopale od povprečnih plač v gospodarstvu oziroma industriji, za osem odstotkov so bile višje kot v industrijskih dejavnostih, v izobraževanju za 10 odstotkov nižje. Medtem pa je hrvaška industrija šibkejša, z manj sofisticirano proizvodnjo in nižjimi povprečnimi plačami, navaja avtor. Kljub temu da je manj konkurenčna, pa bogato financira plače javnega sektorja.
