Glavna turška opozicijska Republikanska ljudska stranka (CHP) bo na predsedniških volitvah leta 2028 nastopila s suspendiranim carigrajskim županom Ekremom Imamoglujem. 1,6 milijona članov stranke ga je namreč izvolilo za svojega predsedniškega kandidata, čeprav so mu oblasti le dan pred njegovim pridržanjem zaradi sumov korupcije in sodelovanja s prepovedano kurdsko stranko PKK odvzele diplomo in ga tako formalnopravno onemogočile za vstop v predsedniško tekmo.
Tri leta pred rednimi predsedniškimi volitvami, na katerih Recep Tayyip Erdogan brez sprememb ustave ne more več nastopiti, so Imamogluju tako onemogočili nastopiti v tekmi za naslednjega predsednika države. Erdogan bi utegnil podaljšati svoj mandat pod sedanjo ustavo, če bi bile predčasne volitve, a za vnovični nastop na rednih zdaj potrebuje glasove prokurdske stranke DEM, ki je podprla začete pogovore o končanju upora kurdske delavske stranke PKK in njeni razpustitvi.
Največji ulični izziv Erdoganu
Kako se bo razpletel »mirovni proces« s Kurdi, je povsem odprto. Morda je tudi zato obračun z Imamoglujem, ki se je v prorežimskih medijih pripravljal že nekaj mesecev, tako silovit. Oblasti bi skorajda lahko uvedle tudi državni skrbniški sistem nad občino, če bi bil Imamoglu aretiran zaradi sumov sodelovanja s teroristi. A ker je za zapahi uradno pridržan zgolj zaradi obtožb korupcije, država še ni prevzela nadzora nad carigrajsko občino, kot je to storila prej pri drugih županih iz vrst CHP in DEM.
Vendarle je ostrina obračuna, kot se ga je zdaj lotil Erdoganov režim z Imamoglujem, lahko tudi dvorezna. Že tako zaradi težkega gospodarskega položaja tleče nezadovoljstvo med ljudmi je zdaj z vnovičnimi demonstracijami zgolj še dodatno pljusknilo na površje. V Turčiji ta čas potekajo največje demonstracije po letu 2013, ko so množice odšle na carigrajske ulice zaradi ohranitve parka Gezi, protesti pa so se hitro sprevrgli tudi v protivladne demonstracije.
Ulice ducatov turških mest so ponovno polne. In spet se dviguje glas proti Erdoganu, ki vlada že dvaindvajset let. Tako ni čudno, da je na nedeljskih strankarskih volitvah CHP po ocenah stranke več kot trinajst milijonov prebivalcev Turčije, ki niso člani CHP, oddalo simbolični glas za Imamogluja. Kilometrske kolone pred volišči so bile svojevrsten izraz nezaupanja Erdoganu. Ta zdaj državo iz avtokratskega sistema, v katerem je bila zaradi potekajočih se volitev, čeprav ne enakopravnih pogojev strank, še mogoča zamenjava oblasti, premika v smer trše avtokracije, ko to ne bo več mogoče.
Nadaljevanje napetosti
Nič ne kaže, da bi se lahko razmere že v kratkem umirile. Kajti v CHP vztrajajo, da se bodo demonstracije nadaljevale, dokler Imamoglu ne bo izpuščen. »Če imate dovolj poguma, pustite demokracijo in pravo delovati. Če imate pogum, naj sodišča odločajo v imenu turškega naroda brez kakršnih koli pritiskov,« je opozicijo v ponedeljek pozival predsednik Erdogan in ji hkrati očital, da je demonstracije spremenila v »gibanje nasilja«, oblasti pa ne bodo dovolile vladavine ulice. Popolnoma zaupa sodnemu sistemu in k temu poziva tudi svoje nasprotnike. »Namesto da bi se odzvali na obtožbe o korupciji, ropanju, podkupovanju in izsiljevanju, že pet dni dajejo najbolj nizkotne in nezakonite izjave v naši politični zgodovini. Prenehajte motiti mir naših državljanov s provokacijami,« je opozicijo pozval Erdogan.
Zaradi dogajanja v Carigradu se zdaj Erdoganu nakazujejo tudi težave z Evropsko unijo, s katero ima Turčija zelo kompleksne odnose. EU je sicer od Turčije precej odvisna zaradi zajezitve migracij, v Bruslju prav tako cenijo turški vpliv v Rusiji glede vojne v Ukrajini, precejšnje težave pa imajo ob teh geostrateških vlogah Turčije v Bruslju z njenim spoštovanjem vladavine prava, svobode medijev in demokracije nasploh. V evropski komisiji zdaj Turčijo pozivajo k spoštovanju demokratičnih vrednot, a tudi ne izključujejo odložitve načrtovanih pogovorov s Turčijo. Potem ko je EU lani dosegla dogovor o vnovični krepitvi vezi s Turčijo, iz Ankare pa so spet prihajali signali, da si država z najdaljšo kandidaturo za članstvo v EU še naprej želi ostati kandidatka, se po Imamoglujevi aretaciji in očitni politični čistki v Turčiji spet napovedujejo hladnejši časi med Ankaro in Brusljem. Pod vprašajem so namreč aprilski pogovori z evropsko komisijo o gospodarskih temah, nato pa še o migracijah in varnostnih vprašanjih.
