Commonwealth, Skupnost narodov (sprva se je »neokolonialistično« imenovala Britanska skupnost narodov), tvorijo večinoma nekdanje britanske kolonije, zdaj neodvisne države, ki so se rojevale med razpadanjem globalnega britanskega imperija sredi dvajsetega stoletja. Pridružitev ZDA ne bila zgodovinsko nelogična, saj so bile te v preteklosti britanske kolonije.
Trinajst britanskih ameriških kolonij, takrat skupaj imenovane britanska Severna Amerika, je skupaj sprožilo ameriško revolucijo, vojno za neodvisnost od Britanije, ki je trajala od leta 1775 do 1783. V tej vojni je umrlo od 25.000 do 30.000 ljudi (veliko, ker je imela britanska Severna Amerika samo dva milijona prebivalcev), večina zaradi bolezni ali v britanskem vojnem ujetništvu. Britanija je trdila, da je v tej vojni umrlo 6064 njenih vojakov.
Kljub sovražni preteklosti so ZDA in Britanija, posebno od druge svetovne vojne do pred kratkim, vzpostavile zavezništvo brez primere, tako imenovane posebne odnose, ki pa že vrsto let niso nič posebnega, vsaj v ameriških očeh ne. Britanski premier Kier Starmer je med prvim obiskom v ZDA po vrnitvi Trumpa v Belo hišo skupini ameriških poslovnežev vseeno dejal, da za Britanijo ni nobenega pomembnejšega razmerja kot z ZDA, na področjih obrambe, varnosti, trgovine, tehnologije, financ in veliko drugih.
O članstvu ZDA v Commonwealthu se je začelo na veliko govoriti na obeh straneh Atlantika, ko je Trump na svojem družbenem omrežju truth delil članek britanskega tabloida Sun, ki je trdil, da je kralj Karel III. Beli hiši na skrivaj ponudil pridruženo članstvo v Skupnosti narodov in da že načrtujejo postopek za to. Britanski Daily Mail trdi, da bo kralj Trumpu predlagal, da ZDA postanejo 57. članica Skupnosti narodov v času, ko so odnosi med ZDA in Evropo oziroma Evropsko unijo napeti zaradi razhajanj glede Ukrajine in ruskega predsednika Vladimirja Putina, zaradi Trumpovih pritiskov na druge Natove članice, pa tudi zaradi sprožanja trgovinske vojne. Britanija bi se na vsak način rada izognila Trumpovim carinam in ohranila dobre odnose z ZDA in EU.
Kraljeva ali vladna zamisel?
Kralju, ki se ne sme vtikati v politiko, ne bi prišlo na misel, da bi kaj tako prelomnega predlagal Trumpu brez blagoslova vlade. Bolj verjetno je, da gre za zamisel Starmerjeve laburistične vlade, ki posega tudi po tako imenovani mehki oblasti oziroma diplomaciji monarha, da bi samovšečnemu Trumpu, ki se rad hvali s posebnimi odnosi s kraljevo družino in pokojno kraljico, pihali na dušo. Čeprav bi bila pridružitev Skupnosti narodov pretežno simbolična, saj gre za prostovoljno združenje, ki ne vpliva na politiko in odločitve povsem enakopravnih članic, bi utegnila pomagati Britaniji, da se izogne carinam na britanski izvoz jekla in aluminija v ZDA, s katerimi je Trump zagrozil tudi Veliki Britaniji.
Ta zamisel ni ravno nova, o njej se je govorilo že med Trumpovim prvim mandatom. Britanski premier Keir Starmer je bil po Trumpovi vrnitvi v Belo hišo njegov drugi (po Macronu) evropski sogovornik v Ovalni pisarni in eden maloštevilnih, ki jih ni javno poniževal. Trumpa je zmehčal že na začetku obiska, ko mu je vročil ročno napisano kraljevo pismo, ki ga je gostitelj z veseljem glasno prebral. Vsebovalo je že drugo vabilo na tako imenovani državni obisk v Britanijo (prvo mu je poslala pokojna kraljica med njegovim prvim mandatom). Še noben predsednik ZDA ni bil povabljen na ta obisk najvišjega ranga dvakrat.
Trump sicer nenehno godrnja o tem, da ZDA finančno izkoriščajo v vseh organizacijah, katerih članica je, od Nata do Združenih narodov. ZDA je izključil iz sveta Združenih narodov za človekove pravice in ukazal pregled ameriškega financiranja OZN, ki naj bi bila protiameriška. Prihodnje leto naj bi se ZDA odpovedale tudi članstvu v Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), preučile naj bi smiselnost članstva v Unescu, eni najbolj znanih agencij Združenih narodov (za izobraževanje, znanost in kulturo).
Članstvo v Skupnosti narodov je nekaj zelo drugačnega. Njen predsednik je britanski monarh, kar je simbolični položaj, vodi pa jo izvoljeni generalni sekretar. Kot Britansko skupnost narodov so jo ustanovili leta 1926, leta 1949 so jo posodobili in jo preimenovali v Skupnost narodov; njeno prebivalstvo šteje 2,6 milijarde, od tega jih 1,21 milijarde živi v Indiji, 95 odstotkov v Aziji in Afriki. V petnajstih članicah je britanski monarh še vedno (papirnati) šef države, pet drugih ima svoje monarhije, preostale pa so republike. V Severni Ameriki je članica samo Kanada, ki bi jo Trump rad spremenil v 51. ameriško zvezno državo.
