Letošnji paket javnosti dostopnih uradnih dokumentov, s katerih so po zahtevani dobi tridesetih let odstranili oznako zaupno, med drugim priča o tem, da sedanji kralj Karel III., ki so mu v prestolonasledniških letih pogosto očitali vtikanje v politiko, ni bil prepričan o pravilnosti jedrske obrambne strategije prve britanske premierke, konservativne Margaret Thatcher, ki je bila na oblasti na Otoku od leta 1979 do 1990. Postala je globalna desničarska ikona, katere politiko so razglasili za tačerizem (pečat sta ji dali privatizacija vsega, kar je bilo mogoče privatizirati, in filozofija, da družba ne obstaja, ker mora vsak skrbeti zase). V medijih tedanje Sovjetske zveze so jo zaradi brezkompromisne politike in načina vladanja imenovali železna lady.
Tudi kraljica ni bila ravno nevtralna
Monarh, ki je papirnati šef države, in člani kraljeve družine naj bi bili politično nevtralni. Znano je, da se je pokojna kraljica Elizabeta II. tega držala, čeprav je tu in tam rekla kaj takšnega, kar bi lahko razumeli kot vtikanje v politiko, denimo o nujnosti »iskanja skupnega jezika med ljudmi z različnimi stališči« v času brexitske kampanje. Ali ko je pred referendumom o škotski neodvisnosti leta 2014 dejala: »Upam, da bodo ljudje zelo pozorno razmislili o prihodnosti,« kar naj bi bil glas proti osamosvojitvi.
Karel III. pa v letih, ko je bil prestolonaslednik, ni mogel skriti, da je zelo nerad politično nevtralen. Ne gre samo za njegov okoljevarstveni aktivizem že od mladih let. Ministrom različnih vlad je od leta 2005 do leta 2015 poslal 44 pisem z bolj ali manj prikrito kritiko političnih odločitev o različnih zadevah. Kaj pa je sprožilo njegove zdaj razkrite dvome o jedrski obrambni strategiji Margaret Thatcher v času, ko je Evropa živela s hladno vojno? Zdaj ne več zaupni vladni dokumenti kažejo, da so takrat pristojna ministrstva priznala, da obstaja nasprotje med tem, kar so ministri javno govorili, in tem, kar so si zasebno mislili o strategiji železne lady. To je zaskrbelo tudi prestolonaslednika, ki je zato konec leta 1983 zahteval, da ga vlada obvešča o »tekočih vprašanjih nadzora nad orožjem in razoroževanjem« zaradi povečane napetosti med Moskvo in Washingtonom.
Javno proti jedrskim poskusom, zasebno za
Deklasificirani dokumenti razkrivajo, da je imel takrat prestolonaslednik dostop do zaupnih dokumentov, do katerih so sicer smeli samo vodilni politiki in vrhova armade ter varnostno-obveščevalnih služb. Najbolj konkretno vprašanje, ki je sprožilo njegove dvome o jedrski obrambni strategiji, je bilo razkorak v stališču ministrov do prepovedi jedrskih poskusov. Javno so jo zagovarjali, zasebno pa ocenjevali, da škoduje britanskim obrambnim interesom, in imeli nadaljevanje poskusov za del jedrskega zastraševanja. Kralj, takrat princ, je, kot razkrivajo objavljeni trideset let stari dokumenti (to je letni ritual, ki ga zahteva zakon, vedno pa prinese polemike), imel dostop tudi do dokumenta, v katerem mu je vlada sporočala, da »se Britanija počuti obvezana podpirati nepriljubljeno ameriško politiko zaradi strahu, da bo izgubila privilegiran dostop do ameriških obveščevalnih podatkov«.
Zgodovina se ponavlja. Tudi te dni je v britanski vladi veliko strahov, tokrat zaradi bližnje primopredaje oblasti v Ameriki, čeprav je domnevno njena najpomembnejša zaveznica. Manj je strahov zaradi Trumpa, ki molči, ko gre za Britanijo, več zaradi Elona Muska, ki ne odneha s kritiko in obtožbami na račun britanskega premierja Keira Starmerja.
