Odgovornost za napade je zares kmalu prevzela transnacionalna ultraradikalna islamistična organizacija Islamska država (ID), katere tiskovna agencija je objavila tudi fotografijo, na kateri naj bi bili domnevni napadalci pod vodstvom Mohameda Zahrana. Čeprav je bila mednarodna javnost najprej zadržana glede možnosti, da bi napade izvedla ID, se je kmalu izkazalo, da je ta zelo verjetno dejansko odgovorna za najsmrtonosnejši teroristični napad po 11. septembru 2001. Šrilanški premier Ranil Wickremesinghe je ob pojasnjevanju ozadja napadov namreč povedal, da so nekateri od samomorilskih napadalcev izhajali iz vrst okoli 35 šrilanških muslimanov, ki so se borili za ID v Siriji. Poleg tega je skupina pod vodstvom Mohameda Zahrana vzdrževala vezi s šrilanškimi muslimani, ki so se pridružili ID.
Napad z več kot tragičnimi posledicami je treba, da bi ga razumeli in preprečili podobna dejanja v prihodnosti, nujno postaviti v ustrezen konceptualni in ideološki okvir. Vsekakor ni dovolj suho ugotavljanje, da je ID po porazu svoje paradržavne tvorbe v Iraku in Siriji pač razširila teroristično delovanje v druge dele sveta ter da bo še dolgo destruktivno opletala s svojimi zločinskimi lovkami. Tudi razlage, da ID želi doseči močan represivni protiodgovor proti muslimanom in slednje na ta način privabiti v svoje vrste, poleg tega pa uveljaviti zgodbo o spopadu civilizacij (The Economist), so bolj v skladu z enim od temeljnih elementov protiislamskega diskurza: da je namreč islam bolj inherentno agresivna in fanatična religija kot pa intelektualno korektno oziroma nepristransko razlaganje realnosti. Pri razlagi napadov se je treba dejansko izogniti premisi protiislamskega diskurza, v skladu s katero so destruktivna teroristična dejanja, ki jih zagrešijo radikalni islamisti, bolj ali manj vedno proaktivna dejanja zlobnih, fanatičnih in iracionalnih (psihopatskih) posameznikov ali skupin.
Glede napadov na Šrilanki je najprej treba ugotoviti, da je imela v percepciji, na podlagi katere so bili izvedeni, bistveno vlogo religija. O vpletenosti religije pričajo trije elementi. Prvič, napad je vseboval izjemno močno simbolno religijsko noto, saj je bil izveden na največji krščanski praznik, za svoje žrtve pa si je izbral predvsem vernike v krščanskih svetih objektih. Drugič, ker so vse napade izvedli samomorilci, je razvidno, da je šlo za visoko pripravljenost na samožrtvovanje, kar prav tako priča o vpletenosti religije, saj gre pri (samo)žrtvovanju oziroma percipiranem mučeništvu po mnenju mnogih religiologov za eno najbolj temeljnih oblik religioznosti – latinski izraz sacrificium pomeni »narediti sveto«; uničenje, ki je izvedeno v religijskem kontekstu, ubijanje transformira v nekaj pozitivnega. In tretjič, napadi so bili popolnoma neselektivni, saj so bili njihove žrtve izključno civilisti, vključno z ženskami in otroki. Napadi na nedolžne civiliste praviloma pričajo o percepciji, ki realno nasilje in uničenje zavije v religijski, kozmični, simbolni okvir, v katerem dejanja ubijanja postanejo ublažena, legitimna in celo zahtevana.
Koncept kozmične vojne
Pri napadih, kakršni so bili izvedeni na Šrilanki, je treba nujno upoštevati, da religija ni tista, ki sama po sebi generira nasilna oziroma destruktivna dejanja, temveč zgolj predstavlja ideološko prizmo, skozi katero se izražajo veliki družbenopolitični problemi, ki obstajajo v realnosti in ki imajo v zavesti vpletenih posameznikov-vernikov velik, celo usoden pomen. Tako na primer sociolog religije Peter Beyer uporablja konceptualizacijo »religijskega nastopa«, pri čemer gre za to, da religijski funkcijski sistem razrešuje probleme, ki jih sicer ustvarjata politični in/ali ekonomski funkcijski sistem, vendar pa jih ne razrešujeta. Beyer kot primer navaja, da pripravljenosti muslimanov na izpolnitev fatve, s katero je iranski verski voditelj Homeini leta 1989 pisatelja Salmana Rushdieja zaradi njegovega dela Satanski verzi obsodil na smrt, ni mogoče razumeti brez upoštevanja prepričanja večjega dela muslimanskih vernikov, da zahod v neoimperialni maniri ni pripravljen upoštevati najbolj občutljivih točk islama.
Destruktivna in neselektivna dejanja terorizma, ki jih izvaja ID oziroma skupine in posamezniki v njenem imenu (ne zgolj na Šrilanki, temveč v preteklih letih tudi v Parizu, San Bernardinu v Kaliforniji, Barceloni, Nici, Bruslju, Manchestru, Londonu in drugod), pa nemara najbolj prepričljivo pojasnjuje koncept kozmične vojne, ki ga je razvil ameriški sociolog religije Mark Juergensmeyer. Spomniti velja, da Juergensmeyer v četrti izdaji svoje knjige z naslovom Terror in the Mind of God: The Global Rise of Religious Violence, izdani leta 2017, teroristična dejanja ID navaja med vzorčnimi primeri, ki pričajo o percepciji kozmične vojne. Koncept utemeljuje, da v primeru, če skupina bojevnikov svoj tosvetni boj percipira kot kozmično vojno, bojevanje postane bistveno bolj destruktivno, nepopustljivo in težko rešljivo. Nastopijo absolutne dihotomizacije (boj mučenikov proti demonom), visoka pripravljenost članov skupine na samožrtvovanje ter obravnavanje celotnih družb nasprotnika (vključno s civilisti – ženskami in otroki) kot brezobličnega kolektivnega sovražnika, ki ga je treba uničiti.
V kontekstu poskusa razlage terorističnih dejanj ID pa je najbolj pomembno razumeti, kdaj tosvetno bojevanje v zavesti bojevnikov postane percipirano kot kozmična vojna. Juergensmeyer navaja tri kriterije. Prvič, bojevniki menijo, da se ne borijo zgolj za svoja lastna življenja, temveč branijo svojo celotno civilizacijo oziroma kulturo. Drugič, poraz se zdi nepredstavljiv. In tretjič (po mnenju Juergensmeyerja je ta kriterij najpomembnejši), v boju ni mogoče zmagati na človeški način (sovražnik je premočan), zato se bojevanje prenaša na kozmično raven, kjer je rezultat v rokah Boga. Ameriški sociolog poudarja, da že zgolj izpolnjevanje enega od kriterijev lahko navaja na percepcijo kozmične vojne, izpolnitev vseh treh pa jasno priča o takšnem načinu razmišljanja.
Če omenjeni instrumentarij apliciramo na dogajanje v Iraku in Siriji med letoma 2003 in 2019, dokaj zlahka ugotovimo, da so vsi trije kriteriji za obstoj percepcije kozmične vojne izpolnjeni. V bistvu so bili kriteriji izpolnjeni že takoj po ameriško vodenem napadu na Irak leta 2003 (ID je takrat tudi zares nastala, in sicer najprej pod imenom »Organizacija za tavhid in džihad«), v enaki ali še večji meri pa med »razreševanjem« problema ID oziroma rušenjem paradržavne tvorbe ID v zahodnem Iraku in na vzhodu Sirije v letih 2014–2019. Mogoče je oceniti, da so v obeh primerih arabski sunitski borci menili, da branijo sunitski islam. Leta 2003 so Irak, ki predstavlja simbol veličine sunitske islamske civilizacije (na ozemlju današnjega Iraka je imel v letih 750–1258 sedež bagdadski abasidski kalifat), napadle zahodne sile, ki so se jim med napadom in po začetku okupacije bolj ali manj priključili iraški šiiti-dvanajstniki in Kurdi.
V zadnjih petih letih so »kalifat« s sedežema v Mosulu in Raki (v Siriji je bilo v letih 661–750 središče damaščanskega omajadskega kalifata) iz zraka napadale zahodne sile (predvsem ZDA, Velika Britanija, Francija in Kanada) in Rusija, na kopnem pa šiitsko-dvanajstniško dominirana iraška vojska, iraške šiitske-dvanajstniške milice, enote šiitske-dvanajstniške Iranske revolucionarne garde, sile sirskega šiitsko-alavitskega režima, borci libanonskega šiitskega-dvanajstniškega gibanja Hezbolah ter iraški in sirski Kurdi (pešmerge in ljudski zaščitni oddelki). Glede na pomen Iraka in Sirije ni težko sklepati, da je (bil) v zavesti borcev ID in njihovih simpatizerjev poraz nepredstavljiv. In končno, borci ID v svojem boju kljub veliki pripravljenosti na samožrtvovanje (samomorilski napadi so zaščitni znak skupine) niso mogli zmagati na človeški način, kajti niso imeli letalskih sil, tako da jih je zahodno-rusko letalstvo, skupaj s težkim topništvom šiitov in Kurdov, bolj ali manj z lahkoto uničevalo.
Ob tem je treba poudariti, da je bilo uničevanje paradržave ID v največji meri neselektivno oziroma je povzročilo opustošenje apokaliptičnega obsega. Zahodni, sunitski del Mosula je bil tako rekoč porušen do tal, nič kaj dosti bolje se ni godilo Raki. Uničevanje paradržave ID je terjalo več kot 7500 civilnih žrtev (koalicija, ki se je borila proti ID, priznava zgolj 1257 civilnih žrtev, bolj realne podatke pa je posredovala nevladna organizacija Airwars; nedavno deklasificirano poročilo Pentagona ugotavlja, da je koalicija, ki se je borila proti ID, sistematično zmanjševala število ubitih civilistov). Mnogi civilisti so živi zgoreli pod ruševinami.
Tudi po uničenju paradržave ID se kalvarija arabskih sunitov v Iraku in Siriji nadaljuje: več sto tisoč jih životari v begunskih taboriščih, šiitske milice se izživljajo nad njimi, režim Bašarja Al Asada zaplenjuje njihove domove; obnova Mosula se sploh še ni začela, šiitsko dominirani vladi v Iraku in Siriji pa jim nista pripravljeni dati niti najmanjše politične avtonomije. Arabski suniti v Iraku in Siriji so marginalizirani in se utapljajo v brezupu.
Zaradi vsega navedenega je jasno, da je v razmišljanju preživelih borcev ID, ki so se razkropili po svetu, in vsaj dela svetovnih sunitov (vseh je milijarda in pol), ki opazujejo dogajanje v Iraku in Siriji (koncept enovite svetovne muslimanske skupnosti – uma), nastala in še vedno obstaja percepcija kozmične vojne, posledično pa celotne družbe nasprotnikov obravnavajo kot brezobličnega kolektivnega sovražnika, ki mora biti pobit. Tovrsten občutek je še okrepljen zaradi težkega položaja sunitov v mnogih delih sveta (Palestina, LR Kitajska, Indija, Mjanmar, nedolgo nazaj Rusija in Bosna); zato je del svetovnih sunitov tudi z naklonjenostjo sprejel »kalifat«, ki ga je junija 2014 razglasil Abu Bakr Al Bagdadi, kajti prinesel naj bi večjo povezanost in moč sunitskih muslimanov.
Prevladujoč način razmišljanja terorističnih napadalcev, ki se identificirajo z ID, torej ni proaktivno zloben in destruktiven, temveč reaktivno (samo)obramben. O tem priča tudi besednjak ID – ko organizacija prevzema odgovornost za napade, praviloma govori o udarcih proti »križarjem« (»križarstvo« v zavesti sunitskih muslimanov označuje agresivno delovanje zahoda). ID je tudi v izjavi v zvezi s šrilanškimi napadi, posredovani na družbenem omrežju, slavila uboje kristjanov in »podložnikov držav križarske koalicije«. Ob intelektualno poštenem pogledu na dogajanje v Iraku in Siriji v zadnjih petih letih je bilo mogoče pričakovati, da bo neselektivno vojaško obračunavanje z ID rodilo težnje po maščevanju in okrepilo percepcijo kozmične vojne.
S precejšnjo verjetnostjo je mogoče reči, da se je percepcija brezobličnega kolektivnega sovražnika razširila na vse kristjane sveta, vključno s šrilanškimi. Ob tem ne pozabimo, da so napadalci na Šrilanki vedeli, da v napadenih luksuznih hotelih med velikonočnimi prazniki v veliki meri bivajo zahodni turisti, mnogi med njimi iz držav, ki so vojaško uničile »kalifat«. Do napada na Šrilanki je zelo verjetno prišlo tudi zaradi tega, ker so tamkajšnje obveščevalno-protiteroristične strukture šibke. Dodati je treba, da je nedavni napad identitetnika na muslimanske vernike na Novi Zelandiji lahko zgolj potenciral opisano percepcijo dela svetovnih sunitskih muslimanov, ni pa je sam po sebi mogel ustvariti.
Problema radikalnega islama bi se bilo nujno treba lotevati povsem drugače, z odpravljanjem najbolj nevralgičnih točk sunitskih muslimanov (položaj iraških in sirskih sunitov, agresivni vdori v muslimanski svet, Palestina, trpljenje muslimanskih populacij po svetu, socialna nepravičnost), najvplivnejši svetovni politični in ekonomski akterji pa tega niso pripravljeni storiti. Islamistični terorizem in posledično protiislamski diskurz nekomu zelo ustrezata, saj subtilno odvračata pozornost od groteskne socialne nepravičnosti v svetu.
Dr. Primož Šterbenc, politolog in sociolog, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem
