Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) bo v četrtek sprejelo odločitev o tožbi slovenskih ribičev proti Hrvaški zaradi izstavljenih kazni za ribolov v tistem delu Piranskega zaliva, ki ga Hrvaška razume kot svojega, čeprav ga je arbitražna razsodba prisodila Sloveniji. Za zdaj še ni znano, ali bo sodišče odločalo zgolj o svoji pristojnosti ali pa bo sprejelo tudi vsebinsko odločitev. V vsakem primeru gre pričakovati, da bo slovenska stran ohranila argumentacijo, da arbitražna razsodba velja, in bo k njenemu uresničevanju pozvala tudi Hrvaško. Prav tako bi slovenska stran po neuradnih informacijah utegnila obnoviti zagotovilo, da bo ribičem še naprej stala ob strani pri uresničevanju njihovih pravic.
Če ni zakona, ne more biti kazni
Okoli dvajset slovenskih ribičev in pravnih oseb je lani kot posameznikov vložilo tožbe proti Hrvaški pri ESČP zaradi kršitev njihovih pravic, ki izhajajo iz evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Država v takšnem postopku ne sodeluje kot tožnica. Sodišče bo v četrtek presojalo zgolj o tako imenovanih vplivnih primerih – o pritožbah treh ribičev Reneja Chellerija, Roberta Radoloviča in Jana Viranta. Ti so Hrvaški očitali kršitev 7. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki določa, da mora za kazen obstajati ustrezna zakonska podlaga. V primeru omenjene trojice in drugih slovenskih ribičev (pritožb je bilo skupaj kar 131) naj ne bi bilo predvidljivo, da je za njihova dejanja ribolova pristojna hrvaška zakonodaja, saj se niso zgodila na hrvaškem teritoriju. Tožniki so – enako kot slovenska država – prepričani, da je bila meja na morju določena z arbitražno razsodbo leta 2017 in je obvezujoča za obe državi. Očitana jim dejanja so bila opravljena v slovenskem akvatoriju. Prav o teh vprašanjih predvidljivosti kazni za slovenske ribiče je sodišče spraševalo tudi stranke v sporu. Medtem ko je Slovenija precizirala svojo zakonodajo v skladu z arbitražno razsodbo, Hrvaška tega ni storila.
Sodišče je v postopku dobilo odgovor Hrvaške na očitke, slovensko intervenienco (pojasnitev spora) ter nato še hrvaški odziv in odziv ribičev. V četrtek bi lahko odločilo na različne načine. Med ugodnejšimi možnostmi je, da bi se razglasilo za pristojno in že morda tudi sprejelo razsodbo, denimo, da Hrvaška ne sme izdajati kazni. Lahko bi se izreklo za pristojno, razsodba pa bi sledila pozneje. Iz različnih razlogov bi lahko zavrglo tožbo – iz procesnih ali pa zaradi ugotovitve, da gre za meddržavni spor, o katerem ne more odločati. Lahko pa bi tudi ugotovilo, da kršitev evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ni bilo.
Določanje meje prekoračitev pristojnosti sodišča
Strokovnjakinja za evropsko pravo, dr. Janja Hojnik s pravne fakultete univerze v Mariboru, pojasnjuje, da gre pri vloženih tožbah v osnovi za vprašanje, kako naj ravnajo posamezniki in katere predpise – slovenske ali hrvaške – naj spoštujejo, če je mejno ozemlje sporno območje dveh držav.
»ESČP bo težko odločilo, da je tam Slovenija, ker je tako zapisano v arbitražni odločbi. Ta predstavlja mednarodno pravo in jo je šele treba prenesti v nacionalno pravo. Slovenija je to storila, Hrvaška pa ne. ESČP ne more tega storiti namesto Hrvaške in doseči, da bi se arbitražna odločba neposredno uporabljala in zavezovala denimo hrvaška sodišča ali pa tudi druge organe, denimo ribiško inšpekcijo, ker je predpisan postopek za hrvaški parlament, ki mora arbitražno razsodbo vnesti v hrvaško pravo,« pravi Hojnikova in ocenjuje, da glede vprašanja meje ESČP ne bo šlo na roko Sloveniji. ESČP namreč po njeni oceni ne bo moglo reči, da velja meja iz arbitražne odločbe: »To bi preseglo pristojnosti ESČP, ki so vezane na presojo kršitev konvencije in ne vključujejo podeljevanja učinkov arbitražni odločbi.«
Morebitne vzporednice s primerom varčevalnih vlog
Vendar Hojnikova dopušča tudi možnost drugačne odločitve sodišča. »Če naredim vzporednice z zadevo Ališić glede starih deviznih varčevalcev, bi ESČP lahko dejalo, da posamezniki ne smejo biti oškodovani zaradi spora, ki je odprt med državama, in da je na državah, da razrešita mejni spor in da se določi natančna morska črta.«
Če je v primeru Ališić ESČP ocenilo, da so bile varčevalcem kršene človekove pravice s tem, ko jim denar ni bil vrnjen, in se je pozneje ugotavljalo, kdo je za to odgovoren (vse države naslednice SFRJ ali le nekatere), pa bi po oceni Hojnikove ESČP sedaj utegnilo odločiti, da posamezniki ne bi smeli biti kaznovani zaradi opustitve dolžnih ravnanj s strani držav, to je dogovora glede meje. Odločilo bi tudi lahko, da se posameznikov ne sme kaznovati v situaciji, ko se ne ve, kje točno je meja.
»S primerom Ališić pač vidim vzporednico v tem smislu, da je tudi tam šlo za nasledstveni problem bivše SFRJ in za nesposobnost držav, da same razrešijo problem, poplačajo varčevalce. Tukaj pa za opustitev določitve natančne meje med državama, zaradi česar so ribiči v negotovosti, do kod sega slovenska meja. In če ravnajo v skladu s slovenskim pravom, kršijo hrvaško pravo,« razlaga Hojnikova. Zato tudi pričakuje, da bo ESČP odločilo, da v luči 7. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic Hrvaška ne sme kaznovati slovenskih ribičev, dokler mejni spor ne bo razrešen. »Potem bo tudi za Slovenijo veljalo, da ne sme kaznovati hrvaških ribičev v isti situaciji,« še dodaja.
