Ta teden je za trenutek spet posijal žarek upanja, da bi se zdaj že 46 let trajajoči konflikt med Kurdi in turško državo lahko končal. Iz vladajoče versko-nacionalistične koalicije Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) Recepa Tayyipa Erdogana ter Stranke nacionalističnega gibanja (MHP) Devleta Bahçelija so namreč prihajali povsem jasni signali, da bi koalicija lahko privolila v normalizacijo odnosov s Kurdi, če bi borci prepovedane Kurdske delavske stranke (PKK), ki v Turčiji velja za teroristično organizacijo, odložili orožje. Nato se je zgodil sredin teroristični napad pri enem izmed največjih turških obrambnih podjetij blizu Ankare, v katerega je pred časom lastniško vstopila tudi turška država. V napadu pri proizvajalcu najrazličnejše oborožitev za zračne sile je bilo ubitih pet oseb.
Povabilo na govorniški oder
Vsak ubiti moški napadalec je bil član PKK, so sporočili z notranjega ministrstva, kjer so sicer identiteto prav tako ustreljene sostorilke včeraj še preverjali. A že samo potrjena pripadnost enega od napadalcev je bila dovolj, da je v skladu s turško politiko »boja proti terorizmu« predsednik Erdogan še v noči na četrtek zaukazal napade na kurdske cilje v Siriji in v Iraku. Ciljali so podzemne postojanke PKK in njihova skladišča orožja. Ubitih naj bi bilo 59 ljudi. PKK sicer uradno za napad ni prevzela odgovornosti in tako včeraj ni bilo jasno, ali se je napad blizu Ankare zgodil z odobritvijo vodstva organizacije ali pa je bila morda na delu kakšna ločena celica PKK, ki je hotela turško uverturo miru preprečiti z novim napadom.
Vsem v poveljstvu kurdskega upora v gorovju Kandil verjetno sklenjeni mir s Turčijo ne bi bil pogodu. Pred kamerami je mirovno ponudbo kot preizkusni zajček najprej izrekel Erdoganov koalicijski partner Devlet Bahçeli. Ta je že četrt stoletja priprtemu voditelju PKK Abdulahu Öcalanu - Apu, ki je bil obsojen na dosmrtno ječo, ponudil pomilostitev in celo možnost, da se za govorniški oder v parlamentu odpove oboroženemu boju, organizacija pa se razoroži. Bahçeli se je ob začetku jesenskega dela zasedanja parlamenta rokoval s poslanci kurdske stranke DEM, kar je bil že samo po sebi odmik od dosedanjega zavračanja stikov s Kurdi. Ti precej časa v turški državi uradno sploh niso obstajali.
Previdni odzivi Kurdov
Da je bila mera presenečenj polna, je malce za Bahçelijem še Erdogan namignil, naj Kurdi ne izpustijo te edinstvene priložnosti, ob čemer je nakazal možno spremembo ustave za zagotovitev kurdskih pravic. Toda v kurdskem taboru so glede ponujene oljčne vejice precej previdni. Še dobro se namreč spomnijo mirovnega procesa med letoma 2013 in 2015, ki ga je začel in slednjič tudi končal zaradi politične računice kar sam Erdogan. Pogajanja je takrat prekinil, ker je prokurdska stranka HDP na nacionalni ravni postajala premočna in je za svojo vnovično volilno zmago potreboval večje število nacionalističnih volilcev.
Tudi zdaj bi poleg geopolitičnih premislekov, da mora Turčija v vse bolj zapletenih regionalnih odnosih zapreti enega od svojih dolgoletnih konfliktov, pomembno vlogo pripravljenosti za mir s Kurdi igrale notranjepolitične razmere. Po lanskih predsedniških in parlamentarnih ter letošnjih lokalnih volitvah oslabljeni Erdogan bi potreboval glasove DEM za spremembo ustave, da bi si tako omogočil še en mandat na predsedniškem mestu. Kot njegovi nasledniki so se sicer že omenjali zunanji minister Hakan Fidan, pa tudi njegov zet Berat Albayrak. A špekulira se, da se Erdogan po letu 2028 še ne namerava politično upokojiti. Tako v DEM kot tudi posamezni člani izvršnega komiteja PKK so v prvih odzivih na ponujeno oljčno vejico zahtevali končanje samice za Öcalana in vzpostavitev dialoga z njim.
