Obstaja cela vrsta duhovitih citatov o nepomembnosti funkcije ameriškega podpredsednika. Že prvi v zgodovini, John Adams, je ocenil, da »je moja država v svoji modrosti zame izumila najbolj nepomemben položaj, kar jih je kdaj iznašel človek ali rodila njegova domišljija«. John Nance Garner (1933–1941) je rekel, da položaj ni vreden vedra tople scalnice, Thomas R. Marshall (1913–1921) pa je povedal zgodbo: »Nekoč sta živela brata. Eden je pobegnil na morje, drugi je bil izvoljen za podpredsednika in o nobenem niso nikoli več slišali.« Položaj je po svoje nehvaležna čakalnica – en sam korak stran od vsemogočne Ovalne pisarne, pa vseeno brez pooblastil razen benignega predsedovanja senatu. Ostane le svetovanje predsedniku in javno nastopanje, kolikor to šef dopušča. In tozadevno je aktualni ameriški podpredsednik J. D. Vance zanimivo presenečenje, sploh glede na robustno nastopaško persono samega Donalda Trumpa in tihost njegovega prvega podpredsednika Mika Pencea.
V dobrih dveh mesecih, odkar se je v Belo hišo vselila nova administracija, Vance skoraj skače iz škatle s kosmiči in dviga prah, najsi gre za izzivalni obisk Grenlandije, bombastični nastop na münchenski varnostni konferenci, verbalni napad na ukrajinskega predsednika Zelenskega ob znamenitem prepiru v Ovalni pisarni ali sodelovanje v spornem komuniciranju o napadu v Jemnu. Zdi se celo, da mu Trump prepušča vlogo »slabega policaja«, kadar je to prikladno, elokventni Vance pa jo očitno rade volje opravlja.
