Minevajoče leto 2024 je, ko gre za vietnamsko vojno, jubilejno. Leta 1954 se je s porazom francoske kolonialne vojske končala prva indokitajska vojna, obenem pa mineva 70 let, odkar so Združene države Amerike v konfliktu med komunističnim severnim in protikomunističnim južnim Vietnamom ostale same. Pred tem so ZDA od leta 1950 z vojaškimi svetovalci pomagale Francozom oziroma južnjakom, vendar za mejnik velja leto 1954, ko so v Južni Vietnam poslale vojaško misijo za psihološko in paravojaško bojevanje. Na tak način so ZDA v Vietnamu delovale do leta 1964, ko se je poleti zgodil ključen dogodek, zaradi katerega so v vojno vstopile aktivno. Gre za incident v Tonkinškem zalivu, ki se je zgodil avgusta 1964.
Je Kennedyja ubil lobi orožarske industrije?
Tonkinški zaliv leži pred obalo Kitajske oziroma Severnega Vietnama, v njem pa sta se avgusta 1964 zgodila domnevno dva napada severnovietnamskih torpednih čolnov na ameriški vojaški ladji, posledica česar je bila deklaracija, s katero je ameriški kongres dal tedanjemu predsedniku Lyndonu Johnsonu pooblastilo, da lahko ukaže vojaško posredovanje v Vietnamu, ne da bi kongres pred tem izglasoval uradno vojno napoved. Rečeno drugače. ZDA so se odločile za vojno.
Dogodek v Tonkinškem zalivu je od tedaj predmet zarotniških teoretiziranj, da so si ZDA izmislile povod za vstop v vojno. Ta teorija je obenem vezana na teorijo, da je bil atentat na J. F. Kennedyja novembra 1963 izveden, ker naj bi Kennedy nasprotoval ameriškemu neposrednemu vstopu v vojno, je pa zagovarjal vojaško strokovno obveščevalno pomoč južnjakom v gverilski vojni, ko so jo ti bili s severnimi rojaki. In katere intenzivnost se je iz leta v leto stopnjevala. Tako je število vojaških svetovalcev v letu 1963 s tisoč naraslo na 16.000. A Lyndon B. Johnson, ki je Kennedyja po njegovi smrti nasledil, se je izkazal za bolj dovzetnega za vojno, po tej teoriji zarote pa je Kennedyja ubil lobi orožarske industrije, ki je z vojno zaslužila.
Prvo poročilo je bilo dovolj
Tonkinški incident oziroma tako imenovani prvi napad se je zgodil 2. avgusta 1964, ko se je ameriški rušilec Maddox, ki je bil opremljen s tehnologijo za prestrezanje radijskih signalov oziroma vohunjenje, zapletel v oborožen spopad s tremi severnovietnamskimi torpednimi čolni. Po ameriških trditvah se je to zgodilo zunaj, po severnovietnamskih pa znotraj vietnamskih teritorialnih voda. Najprej so iz Maddoxa (kot prvi) izstrelili opozorilne strele, na katere so iz severnovietnamskih plovil odgovorili s povratnim ognjem, v spopad pa se je kaj kmalu vključilo tudi ameriško letalo, ki je poletelo z letalonosilke. Izid spopada so bili štirje mrtvi severnovietnamski vojaki, medtem ko so jo letalo in vpletena plovila na obeh straneh odnesla zgolj s poškodbami.
Paradoksalna zanimivost je, da je ameriškim rušilcem poveljeval George Stephen Morrison, oče rock zvezdnika Jima Morrisona. Dva dneva kasneje, 4. avgusta, se je Madoxxu v zalivu pridružil še rušilec Turner Joy, zvečer pa sta ladji vnovič začeli streljati. Po nekaterih tolmačenjih so Američani napačno interpretirali radarske zaznave iz tisto noč razburkanega in deževnega zaliva. Kapetan Madoxxa je najprej oddal sporočilo, da se je zgodil napad, temu pa je sledilo drugo sporočilo, v katerem je o napadu podvomil. A prvo poročilo je bilo za Cio in Johnsona, ki je verjel predvsem tolmačenju ameriških obveščevalcev, dovolj. Po teoriji zarote seveda zato, ker mu je to koristilo pri vpeljavi ZDA v odprt spopad. Istega dne je dogajanje predstavil v televizijskem govoru, dan zatem, 5. avgusta, pa so z letalonosilk poletela ameriška letala in prvič bombardirala Severni Vietnam.
