Zbogom, Falklandski otoki, Montserrat in Sveta Helena
Zdaj, ko je Velika Britanija napovedala svoj izstop, šele počasi postaja jasno, kaj vse smo Evropejci s tem dejanjem izgubili. Skupaj z Veliko Britanijo so šli Falklandski otoki, ki jih najbrž zdaj ponovno lahko imenujemo Malvinski. Falklandski otoki so bili še do včeraj naši. Falklandci so bili državljani Evropske unije, preostali državljani Evropske unije pa smo se lahko naselili na osvobojenih otokih. Starejši bralci se bodo spomnili, da je Argentina leta 1982 zasedla otoke, že čez tri mesece pa jih je britanska vojska s pomočjo Združenih držav Amerike osvobodila. Argentinci so imeli francoska lovska letala in francoske rakete, s katerimi so potopili britanski rušilec Sheffield. Skrivnosti evropske obrambne politike. Britanci so v povračilni akciji torpedirali argentinsko lahko križarko General Belgrano. Argentinci so si potem hitro premislili in izgubili otoke, ki so ponovno postali del Evropske skupnosti in potem Unije.
Za Falklande je veljala vsa zakonodaja o svobodnem gibanju znotraj Evropske unije. Lokalni časopis Penguin News zaskrbljeno piše, da bodo evropska potovanja s Falklandskih otokov in na otoke postala komplicirana, ker ne bo več veljala zakonodaja svobodnega brezvizumskega gibanja za državljane EU, pa tudi evropska zdravstvena izkaznica na otokih ne bo več veljala, otočani pa je ne bodo mogli uporabljati znotraj EU, ker ne bodo več evropski državljani. In to je šele začetek.
Skupaj z Veliko Britanijo smo izgubili Angvilo, Bermude, Britansko antarktično ozemlje, Britansko ozemlje v Indijskem oceanu, Britanske Deviške otoke, Kajmanske otoke, otok Montserrat, otoke Pitcairn, Sveto Heleno, Ascension, Tristan da Cunha, Južno Georgijo in Južne Sandwicheve otoke, Otoke Turks in Caicos. Vse to je bilo še v začetku lanskega leta naše, zdaj pa smo izgubili pol sveta. Nikoli več ne bomo pristali na Montserratu in nad vulkanom zagledali sinjemodre zastave z dvanajstimi zvezdicami, ki nam je govorila, da smo prišli domov. Ne. Montserrat ni več domovina, ampak čudno angleško ozemlje s fantastičnim in jeznim vulkanom. V njegovem nevarnem zavetju do izpeljave brexita živi pet tisoč evropskih državljanov.
Razen ozemlja na Antarktiki in v Indijskem oceanu, Južne Georgije in Južnih Sandwichevih otokov so vsa ozemlja naseljena. Vsi prebivalci vseh teh ozemelj so po različnih veljavnih protokolih državljani Evropske unije. Zdaj bodo državljanstvo izgubili in končali kot izbrisani. To je bilo pri brexitu zamolčano. Ne izgubljamo samo ozemlja Evropske unije, ampak tudi naše sodržavljane. Na Britanskih Deviških otokih živi skoraj trideset tisoč Evropejcev. Vsi gredo nekam drugam. V neznano. Kar izginili bodo z našega zemljevida.
Vendar nad veličino Evropske unije ne gre tako hitro obupovati. Napovedoval se je velik upor, a veliko ozemlja nam je še ostalo.
Kjer je evropski grob, tam je Evropska unija
Več kot deset tisoč demonstrantov v črnih oblekah je ves prejšnji teden z zakrinkanimi obrazi protestiralo v prestolnici največje francoske regije. Velike manifestacije so bile del splošne stavke, ki so jo skupaj organizirale podružnice vseh velikih francoskih sindikatov. Stavka je imela še posebno težo zato, ker se je dogajala v zadnjih tednih francoske predvolilne kampanje. Na ulicah so bili pripadniki vseh slojev, od kmetov in delavcev do odvetnikov in učiteljev. Prišle so cele družine, z babicami in otroki.
Demonstrirali so, ker je regija najbolj zapostavljena v vsej državi, ker ima med vsemi francoskimi pokrajinami najvišjo stopnjo nezaposlenosti, več kot petdesetodstotno stopnjo nezaposlenosti med mladimi, najnižji življenjski standard in najvišjo stopnjo kriminala. To se dogaja v pokrajini, ki je center evropske vesoljske tehnologije in vsakdanja priča najbolj spektakularnim dosežkom znanosti Evropske unije. Protestniki so francosko vlado obtoževali malomarnega odnosa do njenega ozemlja. Medtem ko prebivalci lahko vsak teden spremljajo vzlete raket, ki letijo v vesolje, trideset odstotkov nima dostopa do tekoče vode, ampak zajema vodo iz vodnjakov. To je hkrati najbolj razvit in najbolj nerazvit del Francije.
Kljub visoki stopnji vznemirjenja so protesti potekali brez nasilja.
»Danes smo enotni, ker je država v nevarnosti. Dosti nam je vsega,« so vzklikali protestniki. »Vstani, Francoska Gvajana.«
Demonstracije namreč niso potekale v Marseillu ali Calaisu, ampak v Cayennu, prestolnici Francoske Gvajane. To zveni kot francoska kolonija. Pa ni. To je največja francoska pokrajina, ki je integralni del Francije in tudi integralni del Evropske unije. Njena valuta je evro, tako kot v Parizu, zanjo veljajo vse konvencije Evropske unije. Edini razliki med Slovenijo in Francosko Gvajano sta izključenost Gvajane iz schengena ter odsotnost davka na dodano vrednost. In dejstvo, da je Cayenne v Južni Ameriki, sedem tisoč kilometrov daleč od Pariza. V vsem drugem so Gvajanci polnopravni državljani Francije in imajo evropski potni list.
V socialnih bojih so naprednejši od drugih pokrajin Evropske unije. Evropski sindikati so pozabili, kako se organizira splošna stavka, v Francoski Gvajani to še znajo. Morda zato, ker so tam še vedno nenehno soočeni z idejo napredka. V Francoski Gvajani je vzletna platforma za vse evropske rakete. Od tukaj letijo rakete projekta Ariane, ki je nadomestil propadli vesoljski program Evropa. Zaradi protestov je bil odložen vsaj en polet Evropske vesoljske agencije, ki upravlja z vzletiščem v Kourouju. Kar je Bajkonur za Rusijo, je Kourou za Evropsko unijo. Vesoljska vrata do mednarodne vesoljske postaje, vzletna točka za evropske satelite. Položaj je bil nekaj dni zelo dramatičen. Odpovedani so bili vsi leti in zaprte ceste v sosednji Surinam in Brazilijo.
Francoski premier Bernard Cazeneuve je v Cayenne takoj poslal notranjega ministra Matthiasa Fekla, ki je s seboj prinesel milijardo evrov za najnujnejša dela. S tem je poskušal v dolgotrajnih pogovorih pomiriti sindikalne voditelje dvanajstih sindikatov in lokalne politike. Sindikaliste je pohvalil, ker so bili spravljivo razpoloženi, oni pa so mu zagotovili, da nikakor nočejo odcepitve od Evropske unije, kar se je pisalo po časopisih, ampak prav nasprotno – želijo večjo prisotnost francoske države v njeni največji provinci in še tesnejše povezave z Evropsko unijo.
Zagotovila so bila potrebna zato, ker je po brexitu izbruhnila odcepitvena histerija in so se vsi spraševali, katera država bo naslednja. Francozi so bili veliko manj razburjeni od preostalih, ker so vedeli, da Velika Britanija ni prva država, ki se je z referendumom odcepila od Evropske skupnosti. Tudi ni bila druga. Veliko vprašanje je, ali je bila tretja. Katera je bila prva država, ki se je odcepila od Evrope? Ne, ne. Ni bila Velika Britanija. Tudi Grenlandija ne. Grenlandija je bila druga. Alžirija je bila prva.
Test odcepitve od EU
Alžirija je bila do leta 1962 kot francoski departma integralni del Francije in Evropske skupnosti. Alžirija ni bila kolonija, ampak ozemlje, na katerem so imeli vsi prebivalci francosko državljanstvo in so hodili v šole, ki so bile del francoskega šolskega sistema, sodila so jim sodišča, ki so spadala v francoski sodni sistem. Albert Camus, eden največjih francoskih pisateljev 20. stoletja, je bil Alžirec. Leta 1936 je na univerzi v Alžiru diplomiral z nalogo Odnos med helenizmom in krščanstvom skozi dela Plotina in svetega Avguština. Alžirci so uporabljali francoski frank in francoščino kot uradni jezik, v departmaju je živelo okrog milijon francoskih migrantov iz kontinentalne Francije. Francija je bila podpisnica rimskih sporazumov, ki so formalno združili tri temelje prihodnje Evropske unije. Alžirija je bila kot francoska pokrajina del rimskih sporazumov. Vendar se je že med podpisovanjem sporazumov razplamtela vojna za osamosvojitev, ki je leta 1962 pripeljala do referenduma o osamosvojitvi in odcepitvi od Evropske skupnosti.
Alžirija je v Evropski skupnosti vztrajala skoraj pet let. Grenlandija je vzdržala devet let. Ko se je Danska leta 1973 pridružila Evropski gospodarski skupnosti, ki je bila predhodnica Evropske unije, je s seboj pripeljala Grenlandijo kot svojo kolonialno posest. Leta 1982 pa so Grenlandci organizirali referendum o izstopu iz Evropske gospodarske skupnosti, na katerem so plebiscitarno glasovali za izstop. Grenlandija ni izstopila kot suverena država, ampak kot ozemlje s samoupravo. Le-to je šele leta 2008 s še enim referendumom dobilo samostojno vlado, ki vodi od Danske neodvisno politiko. Danski kraljici sta na Grenlandiji ostali samo še zunanja politika in obramba. Praktično je Grenlandija že samostojna država, vseh 56.000 prebivalcev pa je še vedno polnopravnih državljanov Evropske unije.
Članica Evropske skupnosti bi skoraj postala tudi Libija. Ko so leta 1957 v Rimu podpisovali rimski pogodbi, s katerima so ustanovili predhodnico Evropske unije Evropsko skupnost, so vanjo poskušali vključiti tudi Libijo. V besedilu pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti so to jasno zapisali v izjavi o nameri glede pridružitve Kraljevine Libije k Evropski gospodarski skupnosti.
»Vlade Kraljevine Belgije, Zvezne republike Nemčije, Francoske republike, Italijanske republike, Velikega vojvodstva Luksemburg in Kraljevine Nizozemske ob upoštevanju gospodarskih povezav med Italijo in Kraljevino Libijo, v želji ohraniti in okrepiti tradicionalne trgovinske tokove med državami članicami Skupnosti in Kraljevino Libijo ter prispevati k njenemu gospodarskemu in socialnemu razvoju, izražajo svojo pripravljenost, da Kraljevini Libiji takoj, ko ta pogodba začne veljati, predlagajo pogajanja za sklenitev konvencij o gospodarski pridružitvi Skupnosti.«
To je bilo leta 1957. Preden so se pogajanja lahko razvila, so v Libiji odkrili nafto, iz ene najrevnejših držav na svetu se je Libija prelevila v eno najbogatejših, Moamer Gadafi je izpeljal revolucijo in danes je po uspešni vojaški intervenciji Nata Libija uničena država ter ponovno obubožana. Z malenkostno drugačnim razvojem dogodkov bi lahko bila članica Evropske unije, skupno evropsko migracijsko politiko pa bi lahko vadili na Mavretaniji.
Evropska Frankofonija
Francozi so za Evropsko unijo izgubili Alžirijo, vendar so vanjo poleg Francoske Gvajane prinesli še marsikaj drugega. Tudi tako romantične kraje, kot je Adelijina dežela na Antarktiki, potem so tu še dežela z neverjetnim imenom Raztreseni otoki v Indijskem oceanu, Sveti Bartolomej in Francoska Polinezija, Nova Kaledonija, Saint Pierre in Miquelon, Wallis in Futuna. Kraji, ki smo jih nazadnje srečali v romanih Josepha Conrada, so resnični kraji pod krilom Evropske unije, na njih živijo evropski državljani, ki uporabljajo ali evro ali frank CFP, ki je vezan na evro. Na vseh ozemljih glasujejo na evropskih volitvah za poslance v evropskem parlamentu. Poseben status v Franciji in Evropski uniji imajo francoska ozemlja na Antarktiki, medtem ko je Gvadelup ena od francoskih pokrajin z istim statusom kot Gaskonja ali Ile-de-France. Prelepe dežele, razsejane od Atlantika do Pacifika.
Med njimi je njihov kralj. Sanjsko ozemlje Evropske unije. Saint Martin, prelep otok v Karibskem morju, ki ima ob sebi še nekaj manjših otočkov z očarljivimi imeni, kot na primer Tintamarre. Šestintrideset tisoč evropskih državljanov, evro, visoka stopnja participacije na evropskih volitvah in prelepo vreme čez vse leto.
Vendar je Evropska unija veliko bolj kompleksna celota. Saint Martin je samo polovica otoka. Druga polovica je Sint Maarten, konstitutivna dežela Kraljevine Nizozemske in hkrati konstitutivni del Evropske unije. Evro vzamejo, čeprav je njihova valuta nekoliko skrivnostni nizozemski antilski gulden ali karibski gulden, ki svoje ozemlje prepušča ameriškemu dolarju. Nizozemska s seboj nosi še nekaj ozemelj. Bonaire, Sint Eustatius in Saba v Karibih imajo status nizozemskih občin, poleg njih pa imata polnopraven evropski status še Aruba in Curaçao.
Velika in mala Evropska unija
Potem sta tukaj še Gibraltar in Ciper. S tem so težave. Dokler je bila Velika Britanija del Evropske unije, so se Španci nekako sprijaznili s tem, da na repu španske države na njihovem ozemlju vihra zastava Združenega kraljestva. Gibraltar je toliko del EU, kot je bila njen del Velika Britanija. Dvakrat je z referendumom zavrnil združitev s Španijo in ima svoj lasten gibraltarski funt, ki je vezan na britanski funt. Ozemlje Evropske unije pod angleško zastavo. V času nacionalizma to ne bi smelo imeti sreče. Nekaj pravice je na svetu: Ceuta im Melilla sta ozemlji pod špansko zastavo v Afriki, tudi ponosni članici EU.
Evropska zastava vihra nad polovico sveta, na Cipru pa na njenem ozemlju vihra turška zastava. Leta 1974 je turška vojska zasedla severni del otoka in tam organizirala neodvisno državo. Leta 2004 je Ciper postal član EU. Celotno ozemlje je del Evropske unije, vendar evropske institucije nadzorujejo samo dve tretjini tega ozemlja. Ena tretjina je pod turško okupacijo.
