Smrt papeža Frančiška in že pred tem njegova huda bolezen sta sprožili ugibanja o tem, kdo in predvsem kakšen bo njegov naslednik, v katero smer bo zapeljala bodoči razvoj Cerkve in kakšna bo njena teža v globalnem svetu. V medijih so že zaokrožila imena kandidatov, ki bi utegnili biti v ožjem izboru, na stavnicah je favorit Frančiškov tesni sodelavec, dosedanji vatikanski državni tajnik Pietro Parolin. A naš sogovornik mag. Luka Rajf, ki je na Papeški lateranski univerzi trenutno doktorski študent kanonskega prava, v Rimu pa živi že več kot desetletje in dobro pozna razmere, opozarja, da gre zgolj za ugibanja. Ponovnega presenečenja, kakršno se je zgodilo ob izvolitvi argentinskega papeža, ne izključuje.
Novega papeža bo v prihodnjih tednih – kdaj se bo začel konklave še ni znano – izbiralo 133 od 135 kardinalov elektorjev, torej mlajših od 80 let, saj sta dva iz zdravstvenih razlogov odpovedala udeležbo. Od teh je veliko večino imenoval papež Frančišek. Največ kardinalov je Evropejcev, skupno pa prevladujejo Neevropejci. Toda Rajf opozarja, da bi bilo preveč poenostavljeno sklepati, da bo zaradi tega bodoči papež načeloma nekdo iz Frančiškovega ožjega kroga, ki bi pomenil kontinuiteto, ali pa nekdo Neevropejec, na delovanje katerega v in izven Cerkve bi vplivala tudi njegova kultura, ozadje, podobno kot pri Frančišku, ki se je že kot argentinski duhovnik in pozneje nadškof zavzemal za odprto, preprosto, usmiljeno Cerkev, ki je na strani revnih in odrinjenih. »Ne bi rekel, da bo to ključni pokazatelj odločitve. Ocenjujem, da bodo kardinali iskali nekoga, ki bo pravi odgovor na izzive današnjega časa, zaznamovanega s številnimi krizami in vojnami po svetu. Verjetno bo izbira nekdo, za katerega bodo presodili, da se bo znal kar najbolje na to odzvati, ki bo imel primerne ideje, verjetno tudi diplomatske sposobnosti in bo zmeren.«
Izvor ni najbolj pomembno vprašanje
Dr. Franc Maršič, rektor Slovenskega papeškega zavoda v Rimu, je za Dnevnik ocenil, da je v sodobni, globalizirani civilizaciji neumestno govoriti o morebitnem papežu iz »tretjega sveta«, sploh ko je Evropa zelo izpostavljena civilizacijskemu, duhovnemu in demografskemu razkroju. »Papež je voditelj katoliške – vesoljne cerkve, ki upošteva identiteto vsake krajevne cerkve. Od kod bi naj izviral naslednik papeža Frančiška, ni najbolj pomembno vprašanje, čeprav je vsaka oseba zaznamovana s tem, od kod izvira. Papež Frančišek je bil italijanskih korenin, ki pa so bile zelo prežete z argentinskim načinom razmišljanja, govorjenja in čutenja. Upam, da bo izbira novega papeža res sad Božjega Duha in bo torej sposoben prepoznati znamenja časa in s pravim čutom nanje odgovarjati,« poudarja Maršič. In dodaja, da bi si osebno želel, da novi papež vsekakor nadaljujejo poslanstvo papeža Frančiška, zlasti v tem, da bo sposoben njegove korake oplemeniti s poglobljeno doktrino in z modrostjo, ki je bila vedno navzoča v zgodovini cerkve.
»Ko govorimo o pomenu in vlogi službe rimskega papeža znotraj Katoliške cerkve in človeške družbe skozi zgodovinsko prizmo, ugotavljamo, da so bili papeži, ki so bili pred časom in so spodbudili spremembe; da so bili papeži, ki so z globino dojemali zgodovino in nauk ter tako postavili solidne temelje za naprej; da so bili papeži, ki so bili sposobni »provocirati« svoj vek, in taki, ki so se pogumno konfrontirali s provokacijami časa in prostora,« izpostavlja Maršič. Smer je, kot pravi, že skozi dvotisočletno zgodovino Jezus Kristus, smernice za naš čas pa je predstavil II. Vatikanski koncil. »Izzive, kako odgovarjati na sodobne potrebe, pa bo moral prepoznavati novi papež, in temu primerno iskati tudi prave odgovore. Pravi odgovori pa ne temeljijo na všečnosti,« je prepričan rektor.
Luka Rajf ob tem spomni, da se je v času odstopa papeža Benedikta XVI. Cerkev soočala z različnimi notranjimi krizami, finančno netransparentnostjo, škandali duhovnikov in škofov, Benedikt XVI. pa si ni niti upal niti ni imel več moči, da bi to odpiral. »Kardinali so takrat zagotovo gledali tudi na to, kdo bi se zmogel s tem spopasti in papež Frančišek je v svojem pontifikatu na tem področju zagotovo naredil pomembne premike.«
Bo prevladala sredinska, nevtralna linija?
Glede na aktualne zelo zapletene razmere po svetu in v Cerkvi bo pri iskanju širokega soglasja po Rajfovem prepričanju torej ključna razprava, ki jo bodo predhodno, pred vstopom v konklave, opravili kardinali. V ospredju pa bodo po njegovem predvsem tri teme: svetovni izzivi; vizija bodočega razvoja Cerkve, pri čemer so med drugim pomembna vprašanja spolnih zlorab, finančne zadeve in ekumenizem ter nadaljnja prenova rimske kurije, kjer je pokojni papež dal bistveno večjo vlogo ženskam. V začetku leta je italijansko redovnico Simono Brambilla imenoval na čelo enega najvišjih upravnih organov rimske kurije, kot prva prefektinja v zgodovini katoliške cerkve je prevzela vodenje dikasterija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. »To so spremembe, ki kažejo novo smer in s katerimi se bo gotovo nadaljevalo.«
Rajf pravi, da je zgodovinsko gledano sicer prihajalo do določenih nihanj, ko so bolj progresivno usmerjenim papežem sledili konzervativnejši. Toda naš sogovornik dvomi, da bi se kardinali nagnili preveč v konzervativno stran, ker bi to sprožilo določen odboj, sploh v že tako sekulariziranem zahodnem svetu. »Mislim, da bo prevladala neka sredinska ali nevtralna linija, če se izrazim politično.« Papež bi po njegovem torej utegnil postati nekdo, ki bo znal povezati in vzpostaviti sodelovanje tako med tistimi, ki bolj sledijo Frančiškovi liniji, kot bolj tradicionalnimi, konzervativnim. »Kdo je ta človek, pa bomo še videli.« Tudi Frančišek pri najbolj kočljivih vprašanjih, na primer kar zadeva žensko duhovništvo ali poročanje duhovnikov, ni želel tvegati razkola. Njegova največja in najbolj dragocena dediščina za Cerkev in svet je drugačna. »Po mojem mnenju je to njegovo pogumno prizadevanje, da je Kristusova cerkev v službi vseh ljudi, znotraj vseh družbenih okolij. V njegovem pastoralnem prizadevanju je hotel pokazati, da čuti z vsakim posameznikom in da je sogovornik vseh, brez razlike. Vztrajno je svaril pred »chiacchericcio« – praznim govoričenjem – v Cerkvi, v politiki in v družbi. Z druge strani je s »sinodalnostjo« poudaril odgovornost vsakega posameznika pred Bogom in pred sodobno družbo,« še sklene Maršič.
