V kakšnem ritmu mineva vaš današnji dan?
Na eni strani smo zelo zaposleni z logistično pripravo, da bo vse urejeno v zvezi s slovensko politično udeležbo na papeževem pogrebu. Čakamo sicer še formalno najavo, toda kot nam je znano, prihajata gospa predsednica države in tudi gospod predsednik vlade. Delegacija bo na izjemno visokem, najvišjem nivoju. Na drugi strani nekoliko pomagamo tudi Slovenski škofovski konferenci, ki jo bo zastopal njen predsednik in novomeški škof dr. Andrej Saje.
Smo v intenzivnem kontaktu z vatikansko in italijansko stranjo. Gre za zelo zahteven projekt, ne samo za Vatikan, za mesto Rim, temveč za celotno italijansko vlado in za celotno Italijo. Ni še točnega podatka, koliko bo udeležencev na visokem političnem nivoju s celega sveta, ampak, sodeč po napovedih, bo to eden največjih shodov v zgodovini. Gre za izjemnega človeka, za papeža, ki je prinesel veliko svežega vetra tudi znotraj Cerkve, bil je tisti, ki je povezal globoko verne z obrobnimi kristjani, z nekristjani, z drugimi verstvi, z vsemi ljudmi tega planeta. Poleg tega se bomo šli danes kot veleposlaništvo v baziliko poklonit papežu, saj smo bili povabljeni kot vsa diplomatska predstavništva.
Rim bo konec tedna nekakšno središče sveta, trg svetega Petra pa najbolj varovan kraj na svetu. Z varnostnega vidika je zadeve verjetno še dodatno zapletla najava prihoda ameriškega predsednika Trumpa?
Da, to bo izjemen zalogaj in odgovornost za italijansko vlado in vatikanske strukture. Mi na veleposlaništvu se priključujemo s svojimi majhnimi zaprosili in pričakovanji, vsak za svojo delegacijo, in vsi upamo, da bo vse delovalo kar najbolje. Verjamem, da bo to zelo varen dogodek, pa tudi lep in spoštljiv, kot si ga papež Frančišek zasluži.
Zagotovo bodo prišli tudi verniki iz Slovenije. Kaj jim svetujete?
Odziv slovenskih vernikov na sveto leto je presenetljivo dober. Osebno sem jih letos pozdravil in nagovoril že približno 3000 iz okrog 30 skupin iz cele Slovenije. Vendar pa v tednu pred in po veliki noči, ko smo Slovenci tradicionalno najraje doma, tukaj praktično ni najavljenih slovenskih romarskih skupin, pač pa ponovno v prihodnjem tednu. Koliko Slovencev bo prišlo na pogreb, zdaj težko ocenim. Kolikor mi je znano, vsaj dve agenciji organizirata izreden obisk papeževega pogreba. Zanimanja naj bi bilo precej, večinoma pa naj bi šli romarji na pot v petek zvečer in se v soboto zvečer vračali nazaj, saj je v tem trenutku v Rimu že zelo težko dobiti nastanitev, tako da bodo praktično dve noči spali na avtobusu ali na vlaku. Zagotovo prihaja tudi skupina slovenskih najstnikov, ki bi bila tako ali tako tukaj zaradi nedeljskega jubileja najstnikov v okviru svetega leta. Vernikom, ki se bodo udeležili pogreba, svetujem veliko stopnjo potrpežljivosti. Vsi ukrepi, ki bodo uveljavljeni, bodo v dobro ljudi in njihove varnosti. Vsi, ki bodo prišli, bodo zagotovo doživeli izreden, dostojanstven, zgodovinski dogodek.
V kakšnem spominu vam bo ostal papež Frančišek?
Papeža Frančiška bom ohranil v spominu kot človeka z zelo jasnimi besedami, kritikami na račun stranpoti sodobnega človeštva, kritikami vsake vojne, oboroževanja. Bil je velik nasprotnik spopadov, vojn in tisti, ki zahteva in kliče k razumu, neke vrste glas vpijočega v puščavi, nekdo, ki sredi nebrzdane strasti svetovnih dogodkov pravzaprav poskuša govoriti nekaj, kar je v resnici zelo razumno, a ga mnogi žal ne razumejo. Opozarjal je na veliko nevarnost globalnega spopada, govoril je celo, da se ta že dogaja po koščkih. Hkrati pa si ga bom zapomnil kot človeka izjemne širine, ki je v ljudeh vedno iskal dobro. Bil je velik zagovornik življenja, pri tem je bil zelo tradicionalen, velik podpornik spoštljivosti do starejših, nasprotnik splava, evtanazije, toda hkrati ni nikoli obsojal ljudi, pač pa jih poskušal razumeti in jim pomagati. Razumel je, da ljudje želijo biti sprejeti, ne pa obsojani in to štejem za njegovo izjemno lastnost. Odpirati je začel vrata Cerkve – tudi če ta korak ni še do konca storjen – za istospolno usmerjene, za skupnost LGBTIQ. Reform, ki jih je začel, po mojem mnenju ni mogoče več zaustaviti. Na veliko presenečenje mnogih je na zahtevna, visoka mesta v Vatikanu prvič postavil ženske, kar je bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo. Zapomnil si ga bom tudi kot papeža, ki je bil zelo simpatičen, rad se je pošalil, rekel je, da zamorjen človek težko spreobrača ljudi. Njegova odprtost, smeh, pripravljenost na sprejemanje, pa tudi šala so tisto, s čimer je ljudi tako privabil.
Kolikokrat ste se srečali z njim?
V res dolgem pogovoru, ki je trajal skoraj 45 minut, leta 2023, ko sem predal akreditive. To je bil intimen, individualen pogovor na štiri oči. Priložnost je ponudil tudi uradni obisk predsednice v decembru 2024, sicer pa smo se srečali dvakrat na leto v začetku januarja ob novoletnem sprejemu papeža za diplomatski zbor in ob različnih dogodkih, priložnostih, ko si pokimaš, se nasmehneš, daš roko ali izmenjaš nekaj besed.
Kako dobro je papež Frančišek poznal Slovenijo oziroma odprta vprašanja med Slovenijo in Svetim sedežem?
To je zanimivo vprašanje. Mislim, da je Slovenijo zelo cenil in jo imel v spominu še iz časa, ko jo je prvič obiskal leta 1970, medtem ko je študiral v Nemčiji. Takrat je nekaj dni stanoval pri Francu Rodetu in obiskal nekatere znance. Kasneje se je njegova nečakinja poročila z argentinskim Slovencem. Odnesel je vtis Slovenije kot dežele prijaznih, odprtih, iskrenih, gostoljubnih ljudi.
Mislim, da je tudi dogajanje v Sloveniji, tako politično kot razmerja med Cerkvijo in državo, dobro poznal, saj se je za vse izjemno zanimal. Papež Frančišek je imel lastnost, da je obsodil posamezna dejanja, ni pa nikoli grdo govoril o neki državi ali o neki skupnost. Razmere v Sloveniji je po mojem mnenju ocenjeval pozitivno, mu je bilo pa znano, da obstajajo nekatera odprta vprašanja med Cerkvijo in državo, ki so nekatera manj, druga bolj zadovoljivo rešena, ni pa jih smatral kot nek izrazit problem.
Kaj bi morali po vaši oceni slovenska država in Cerkev še ustrezno urediti?
Generalno si želim, da bi bilo znotraj slovenske skupnosti in države bistveno več spoštovanja in sprejemanja drug drugega, da politike in cerkve ne bi razumeli več kot predmet delitve, ampak predmet povezovanja, čeprav sta formalno ločeni. Ljudje so lahko verni, pa so lahko levi ali desni po politični usmeritvi, lahko so tako ali drugače nazorsko usmerjeni. Določene delitve so pri nas ostanek nekega zgodovinskega obdobja, kar je treba razumeti, ker so bile pač zgodovinske okoliščine drugačne.
Odnose med Cerkvijo in državo v Sloveniji sicer ureja nuncij, mi kot veleposlaništvo pri Svetem sedežu smo odgovorni za gradnjo odnosov med državo Republiko Slovenijo in Svetim sedežem oziroma državo Vatikan. Ti odnosi so zelo dobri, so zgledni, so pravzaprav odlični, seveda pa smo mi tukaj tudi zato, da slišimo, kaj nam kolegi na strani Svetega sedeža povedo, bodisi v klepetu bodisi neposredno, in tudi kar nas v Sloveniji kdo prosi, da prenesemo. V Cerkvi bi si zelo želeli več pluralizma v odnosih med slovensko Cerkvijo in državo, urejen status duhovnikov, predvsem na simbolni ravni v smislu priznanja tudi družbeno pomembne vloge, ki jo ima Cerkev, da ni nek relikt zgodovine, temveč pomemben del naroda, skupnosti, identitete, da k slovenski družbi nekaj prispeva, se ukvarja s socialnimi problemi, karitativnostjo, skrbjo za velik del slovenske kulturne dediščine.
