V baru na vogalu ulice Via Giovanni Vitelleschi, nedaleč ob obzidja, ki loči Rim od vatikanske države, naše začasno rimsko domovanje, je bilo že ob jutranjem espresu in rogljičku mogoče ujeti, da je med domačini tema pogovorov papež Frančišek, ki se je na velikonočni ponedeljek zaradi nenadne možganske kapi za vselej poslovil. »Umrl je, ko je dvakrat za las ušel smrti in ko smo že verjeli, da bo še z nami. Morda pa je čakal le, da vernikom in vsem ljudem dobre volje podeli še zadnji velikonočni blagoslov,« je pomislil Luigi, preden se je po svojih opravkih podal v sončno in živahno rimsko jutro. Jutro, ki je že pred osmo uro zjutraj na Trg svetega Petra zvabilo prve vernike, romarje in turiste, med katere so se pomešale številne medijske ekipe. Kot bi bili pripravljeni na to, da jih lahko vsak trenutek z vprašanjem ustavi novinar, ni prav nihče, ki smo ga naključno ogovorili, zavrnil pogovora. Nasprotno, prav vsakdo je želel podoživeti trenutek, ko ga je zadela novica o papeževi smrti.
Oče Andrew iz ameriške zvezne države Nebraska je spremljal skupino ameriških študentov, ki bodo v Rimu študijsko preživeli semester in ob tem črpali bogato rimsko zgodovino in kulturo. Za enega od ciljev so si zadali tudi, da bodo vstopili skozi vsa svetoletna sveta vrata štirih rimskih bazilik. »Zame je čudovit simbol, da se je papež poslovil v času svetega leta, leta upanja. In naše upanje je v Kristusu in Kristusovem vstajenju.«
Mary Ann iz Kalifornije je po rodu iz Vietnama:
»Zagotovo je boleče, da smo izgubili svetega očeta. A to je bila grenko-sladka vest, saj vemo, da je preminil mirno. In je pri Bogu,« je prepričana tudi Mary Ann, Američanka vietnamskega rodu, ki je v Rim poromala z brati in sestrama z družinami. Ni skrivala navdušenja, ko smo ji zaupali, da prihajamo iz Slovenije, saj so našo »prelepo deželo« obiskali že dvakrat.
Skupina iz Zagreba je med petjem za križem stopala po Ulici sprave (Via della Conciliazione). Sanela nam je povedala, da jih je novica o papeževi smrti dosegla, ko so bili v katakombah svetega Kalista. »Na eni strani je bilo presenečenje, na drugi pa ne. Kolikor smo žalostni, da se je končala njegova zemeljska pot, smo kot kristjani srečni, da je dosegel nebesa.«
Romarji iz Zagreba:
Od tradicije k duhovnosti
Hrvaških romarjev smo srečali kar nekaj, medtem ko na Slovence še nismo naleteli. Eno od hrvaških skupin je vodila turistična vodnica Veronika Konda iz gibanja Fokolarov, po rodu iz Kočevja, ki v Rimu živi že skoraj tri desetletja.
»Bila sem prisotna pri velikonočni maši, po kateri nam je papež s slabotnim glasom dal blagoslov urbi et orbi. Ta njegova moč in razdajanje do konca nas je vse ganila. Toda v Rimu znamo biti nekoliko kruti: ko umre papež, si rečemo, da bodo kardinali že izbrali pravega naslednika. Ohraniti moramo zaupanje, da bodo šle stvari naprej v skladu z novo, sodobno vizijo Cerkve, ki jo je začrtal papež Frančišek – biti blizu ljudem in jim še bolj kot sicer prinašati upanje, ki ne razočara. Naše upanje, naš cilj je pri Bogu, kar pa še ne pomeni, da zdaj ne moremo živeti dobro, moramo živeti dobro.«
Veronika Konda opaža, da so v primerjavi z jubilejnim letom 2000, ki je potekalo bolj tradicionalno, današnji romarji drugačni, bolj iščejo notranjo izpolnjenost, ki jim je ne more dati nič drugega kot božja bližina in ki je zanje vir duhovne stabilnosti v razburkanem svetu.
Romarji iz Šibenika:
Služil je do zadnjega diha
Mladi niso izjema. Za Filipinca, 19- in 22-letnega Leona in Jesusa, študenta biologije in arhitekture, ki sta prišla v Rim na svetoletno romanje s skupino študentov, je bilo to njuno prvo potovanje v tujino sploh. »Prišli smo se poslovit in še zadnjič zahvalit Bogu in svetemu Petru za dar, da smo bili lahko tukaj za veliko noč. Bila je izjemno pretresljiva izkušnja in čast, da smo še zadnjič srečali papeža. Danes se vračamo domov, spremenjeni, opogumljeni,« je dejal Jesus. »Zelo sem srečen, da nas je blagoslovil. Nisem pričakoval, da bo to njegovo zadnje sporočilo. Resnično je pokazal svojo predanost, služenje Bogu tako rekoč do zadnjega diha. To res občudujem.«
Joshua in Jessica, člana nemške skupine mladih romarjev, sta romanje začela načrtovati že pred letom dni. »Za papeževo smrt smo izvedeli na letališču, ko smo ravno prispeli v Rim. Kakšno neverjetno naključje. Bili smo šokirani in hkrati hvaležni, da bomo tukaj ravno v času slovesa in da bomo lahko molili zanj,« sta nam zaupala, ko smo ju srečali v baziliki. Sogovornika upata, da bo v konklavu med kardinali deloval Sveti Duh, da dobimo novega papeža, ki bo znal nagovarjati sodobnega človeka in mu bo blizu, tako kot Frančišek, in bo hkrati Cerkvi v tem svetu kriz in konfliktov dajal stabilnost.
V baziliki smo srečali tudi družino iz Francije, ki ni verna, a med ogledovanjem različnih rimskih antičnih in drugih znamenitosti ni želela zamuditi vzdušja, ki ga lahko trenutno čutimo na trgu in v baziliki svetega Petra. »Najbrž nismo najboljši kandidati za pogovor z vami, a takšni dogodki te preprosto ne pustijo ravnodušnega,« so nam dejali v smehu. »Frančišek je navduševal verne in neverne, morda včasih še bolj zadnje.«
Kot Jezus med ljudmi
Liliano iz Mehike so ob misli na papeža oblile solze. »Bil je Latinske Amerike, tako kot mi, takšen kot mi, nasmejan, veder, iskren, sočuten, pozoren do ljudi na robu, vse je sprejemal takšne, kot so.«
Redovnica Rubini iz Indije, ki je v Rimu doktorska študentka, hkrati pa dela tudi kot novinarka za Radio Vatican, je imela v zadnjih šestih letih veliko priložnosti, da je papeža srečala in spremljala od blizu.
Redovnica Rubini iz Indije:
»Kar je oznanjal, je živel, in kar je živel, je oznanjal. Bil je kot Jezus med ljudmi. V jubilejnem letu ga bomo pogrešali. Če bi še živel, verjamem, da bi lahko v Cerkvi prišlo še do več sprememb, ki jih je uvajal. Nikoli, pri nobeni molitvi Angelusa ni pozabil povabiti k molitvi za mir za vse, ki trpijo zaradi vojn. Objemal je migrante. Zaradi svojega odnosa do migrantov je bil deležen številnih kritik, toda tudi on sam se je rodil v migrantski družini in občutil revščino. Ko se je pred dnevi v baziliki svetega Petra pojavil v običajnih, civilnih oblačilih, je bil pokrit s šalom, ki je simboliziral kmete iz Argentine. Vse njegove geste so nosile globlji pomen. Njegovo fizično trpljenje je končano, izpolnil je poslanstvo.«
