»Ne zdi se, da bi imel karakter, ki bi metal dobro luč na ZDA,« je bil Musk kritičen v času predsedniške kampanje pred Trumpovo prvo izvolitvijo leta 2016. Leta 2017 je Musk sicer postal član Trumpovega sveta poslovnih svetovalcev, a je odstopil, ko je ta ZDA umaknil iz pariškega okoljskega dogovora. Še poleti leta 2022 je rekel: »Ne sovražim ga, a čas je, da Trump svoj klobuk obesi na klin in odjadra v sončni zahod.« Dodal je, da bo pri 82 letih prestar za kakršen koli vodilni položaj.
Čeprav je Trump v svojem zahvalnem govoru ob ponovni izvolitvi 5. novembra 2024 dolgovezil o najnovejših podvigih Muskovega podjetja SpaceX, ni bil vedno tako navdušen. V odziv na Muskov tvit, da je čas za Trumpovo upokojitev, je na svojem družbenem omrežju truth zapisal: »Ko je Elon Musk prišel v Belo hišo in me prosil za pomoč pri vseh svojih subvencioniranih projektih – naj gre za električna vozila, ki ne vozijo dovolj dolgo, samovozeče avtomobile, ki trčijo, ali rakete, ki ne gredo nikamor: brez subvencij bi bil Musk ničvreden – ter mi razlagal, da je velik oboževalec Trumpa in republikanec, bi mu lahko rekel: 'Padi na kolena in prosi,' in on bi to storil.«
Trump je v objavi dokaj dobro analiziral, kdo je Elon Musk. Njegov politični oportunizem razkrivajo podatki o političnih donacijah, ki jih je večkrat sočasno namenil političnim tekmecem za iste položaje. V javnosti se je sicer večino svoje poslovne poti razglašal za sredinskega demokrata, a je to bolj ali manj sovpadalo s tem, kdo mu je bil tedaj pripravljen ponuditi državne pogodbe in subvencije. S prevzemom twitterja leta 2022 se je njegov odnos z demokrati začel močno krhati. Musk se je namreč predstavljal kot radikalen borec za absolutno svobodo govora, s tem pa se je zameril zelo močni struji demokratske stranke, ki se bori proti diskriminaciji in ob tem zagovarja večjo stopnjo moderiranja spletne komunikacije. Ko je Musk videl, da pri demokratih ne bo več našel kruha, je vse stavil na republikance in zlasti Donalda Trumpa.
Sin milijonarja ali sam svoj človek?
Na mestu sta bili tudi Trumpovi opazki o Muskovem izvoru premoženja, oba moška pa imata zapleten odnos z resnico. V južnoafriški Pretorii rojen Musk vso svojo poslovno pot gradi na podobi genija in vizionarja. Na vse pretege skuša zmanjšati pomembnost premoženja svojega očeta Errola Muska, ki je bil že v 80. letih prejšnjega stoletja milijonar in med drugim solastnik rudnika smaragdov. Zlasti gre Musku v nos očetova zgodba, kako je Elon v najstniških letih na skrivaj prodal očetova smaragda newyorškemu Tiffanyju za 800 in 1200 dolarjev, družina pa da je tudi sicer imela toliko denarja, da so komaj zapirali sef. Elon o očetu nasploh ne govori rad. To mu je sicer težko zameriti, saj je Errol pri 70 letih starosti, ko je bil poročen s svojo drugo ženo, zaplodil otroka svoji 30-letni pastorki. Je pa Elon priznal, da je oče z zajetno naložbo, vredno vsaj 20.000 dolarjev, finančno podprl Elonovo prvo zagonsko podjetje Global Link oziroma kasneje Zip2. Slednje je bilo nekakšna spletna različica rumenih strani.
Ob prodaji Zip2 je Elon zaslužil 22 milijonov dolarjev in 10 milijonov vložil v ustanovitev podjetja X.com, ki se je kasneje združilo v priljubljenega ponudnika spletnih plačil PayPal. Prodaja tega podjetja je financirala ustanovitev podjetja SpaceX in nakup zagonskega podjetja Tesla Motors. Čeprav se Elon rad postavlja kot glavni inovator v svojih podjetjih, je predvsem človek z vrečo denarja, delo pa opravljajo drugi, bolj usposobljeni zaposleni. V oči bode zlasti zgodba s Teslo. Ustanovitelj podjetja je bil inženir Martin Eberhard. Musk je z investicijami kasneje postal njegov največji lastnik in nato Eberharda izgnal iz podjetja. Po dolgi pravni bitki je Musk dosegel celo to, da se danes uradno šteje med ustanovitelje podjetja, čeprav, seveda, ni bil med njimi.
Uspehi, a tudi zgovorni neuspehi
Kljub temu ni mogoče zanikati številnih uspehov Muskovih podjetij. Močno je spopulariziral električne avtomobile, v vesolje je uspel poslati floto malih satelitov, ki sestavljajo vesoljsko mrežo za zagotavljanje dostopa do spleta tudi tam, kjer telekomunikacijske infrastrukture ni. Med drugim na bojiščih v Ukrajini. In s sicer državnim financiranjem je Muskovemu SpaceX uspelo zelo znižati stroške potovanj v vesolje. Nedavno je podjetju uspelo ujeti prvo stopnjo rakete super heavy, ki jo bo mogoče uporabiti za ponovni polet v vesolje. Muskovo podjetje Neuralink pa je januarja letos uspešno vsadilo čip v človeške možgane. Prejemnik lahko s pomočjo čipa premika miško s svojimi mislimi.
Toda zelo zgovorni so tudi Muskovi neuspehi. Pri omenjenem čipu so nekaj časa po vsaditvi opazili okvaro, a so Neuralinkovi inženirji s pomočjo programskih posodobitev uspeli ohraniti njegove funkcionalnosti. Čeprav so tesle danes sinonim za kul avtomobile, so redno predmet vpoklicev zaradi tehničnih napak. Musk in Tesla sta bila zaradi zavajajočih obljub o zmogljivosti avtonomne vožnje tesel tarči tudi številnih pravd. Prav tako je zanimiva zgodba Muskovega hyperloopa in podjetja The Boring Company. Ideja o tunelih, po katerih bi skoraj v vakuumu švigal potniški promet, se mu je porodila leta 2012, sočasno z razpravami o investiciji v hitro železniško povezavo v Kaliforniji. Musk je hyperloop agresivno promoviral v javnosti, a do danes nima pokazati kaj prida konkretnega. Je pa uspel za skoraj desetletje zamakniti projekt hitre železniške linije med Los Angelesom in San Franciscom. Kritiki mu očitajo, da je stvar namerno zminiral, da bi njegove tesle ostale edina prava ekološka transportna alternativa za zeleno usmerjene kalifornijske elite.
Še najbolj pa izstopa twitter oziroma X. Musk je obljubil, da bo omrežje pretvoril v agoro, kjer vlada absolutna svoboda govora, odpustil je številne zaposlene in se igral z nastavitvami. Danes X ni toliko agora kot Muskov zasebni megafon. Ko greš na X, najprej vidiš Muskove objave. Četudi mu ne slediš. Ob tem so omrežje preplavili sumljivi računi, ki širijo lažne informacije oziroma celo spletne prevare. Omrežje X je še najlažje primerjati s kakšnim cestnim omrežjem, ki ga je v celoti kupil zasebnik, nato pa dele omrežja načrtno zminiral, zase zgradil ekspresni pas, na nekaterih odsekih pa kar sredi cestišča postavil parkirišča za avtocestne roparje … Kdor se mora kam hitro odpeljati, takšno cestno omrežje sicer še vedno uporablja. Še vedno je boljše kot hoja po blatnem travniku. A lahko se strinjamo, da to ni več to.
