»Jezus Kristus, poglej to!« je 26. decembra 2004 britanski turist na Tajskem družini z balkona pokazal proti valu, ki se je približeval na horizontu. »Ta val mora biti visok dobrih 15 ali 20 čevljev (4,5 metra do 6 metrov, op. p.). Najmanj.« Ko se val le nekaj trenutkov kasneje ni ustavil niti ob stiku z obalo, je Britančevo začudenje zamenjala skrb za družino. »Pojdite notri, pojdite notri, pojdite notri!« Ko se je voda umaknila, je za seboj pustila hudo opustošenje v 14 državah. Med drugim v Indoneziji, na Tajskem, Šrilanki in v Indiji. Zaradi cunamija je umrlo okoli 230 tisoč ljudi.

Vse skupaj se je začelo 26. decembra 2004 ob 7.58 po lokalnem času, ko je pod morjem ob obali indonezijske province Aceh počilo med burmansko in indijsko ploščo ter silovito streslo tla. Magnituda potresa je bila ocenjena na 9,2 oziroma 9,3. Šlo je za najmočnejši potres, ki so ga kdajkoli zabeležili v Aziji, najmočnejši potres v 21. stoletju in vsaj tretji najmočnejši potres na svetu, odkar se je leta 1900 začela moderna seizmografija. Zaradi njega je planet vibriral do 10 milimetrov, sprožil pa je tresenje tal vse do Aljaske.

Nenadno vertikalno dvigovanje tal ob potresu je premaknilo ogromne količine vode ter sprožilo cunami. Slednji so v globokih vodah hitri in nizki, ko se približajo obali pa upočasnijo in močno narastejo. V Acehu so raziskovalci ugotovili, da je dosegel ob stiku z obalo višino 24 metrov. Med razlitjem po kopnem je ponekod narasel celo na 30 metrov.

Indijsko-kanadski oceanograf Ted Murty trdi, da je bila skupna energija valov cunamija primerljiva s 5 megatonami TNT, kar je več kot dvakrat toliko kot seštevek vseh eksplozij med drugo svetovno vojno. Vključno z obema jedrskima bombama! Potres je sprožil še več energije.

Šlo je za najhujšo naravno nesrečo v 21. stoletju in eno najbolj smrtonosnih naravnih nesreč v vsej zgodovini. Posledice so na prizadetih območjih čutili še nekaj časa. Katastrofa pa je medtem spodbudila vzpostavitev sistema za opozarjanje pred cunamiji v Indijskem oceanu.