V Dublinu, Madridu in Oslu so usklajeno sporočili, da bodo tri države prihodnji torek hkrati priznale Palestino v okviru meja iz leta 1967. Slovenija se je z njimi usklajevala, vendar ima svoj urnik. Odgovor iz Izraela na odločitev Španije, Norveške in Irske je bil silovito kritičen.
Število članic Združenih narodov, ki priznavajo Palestino, bo čez pet dni naraslo na 146, število evropskih držav pa s 16 na 19. Španija, Irska in Norveška so namreč sporočile, da so se skupaj odločile za priznanje palestinske državnosti 28. maja, in svojo odločitev utemeljile, da lahko le rešitev palestinskega vprašanja pripelje do miru na Bližnjem vzhodu. Izrael se je odzval zelo ostro, odpoklical svoje veleposlanike iz treh držav in njihove poklical na zagovor ter napovedal protiukrepe. »Izrael tega ne bo mirno požrl. Ta korak bo imel resne posledice,« je napovedal zunanji minister Israel Katz.
Slovenija se ni pridružila omenjeni trojici. Premier Robert Golob in zunanja ministrica Tanja Fajon pa sta oba pozdravila odločitev Madrida, Dublina in Osla. Slovenska vlada je ta mesec napovedala, da bo najkasneje 13. junija poslala odločitev glede priznanja v parlament. Priznanje nove države mora najprej potrditi odbor za zunanjo politiko in zatem državni zbor. V Španiji, na Irskem in Norveškem o priznanju odloča vlada.
Tri države bodo Palestino priznale v mejah iz leta 1967, ki vključujejo Gazo, Zahodni breg ter vzhodni Jeruzalem kot prestolnico. »Na Bližnjem vzhodu ne bo miru brez rešitve dveh držav. In te ne more biti brez palestinske države. Z drugimi besedami – palestinska država je predpogoj za dosego miru,« je dejal norveški premier Jonas Gahr Støre.
Od Osla do Osla
Prav v Oslu so leta 1993 podpisali prve dogovore, ki naj bi tlakovali pot mirovnemu procesu med Palestinci in Izraelci, ta pa naj bi se končal z nastankom dveh držav in dogovorom o vseh ključnih vprašanjih. Toda mirovnega procesa ni več, stvari se razvijajo v napačno smer, zato »moramo razmišljati drugače in ustrezno ukrepati. Ne moremo več čakati na rešitev konflikta, da bi priznali palestinsko državo,« je dejal norveški premier Støre. Zunanji minister Espen Barth Eide pa je za izraelski časnik Haaretz dejal, da so se za priznanje odločili tudi zaradi podpore izraelske vlade judovskim naselbinam na zasedenih ozemljih. Norveški parlament je sicer decembra lani sprejel resolucijo, v kateri je pozval vlado, naj prizna Palestino, ko bo ocenila, da to lahko pozitivno vpliva na mirovni proces.
Španski premier Pedro Sanchez je ob napovedi priznanja prihodnji torek izrazil upanje, da bodo šle po tej proti tudi druge zahodne države, kajti »več ko nas je, več moči bomo imeli, da dosežemo prekinitev ognja, izpustitev talcev v rokah Hamasa in zagon procesa, ki bi pripeljal do mirovnega sporazuma«. Palestino je doslej priznala velika večina afriških, azijskih in latinskoameriških držav, ne pa Avstralija, ZDA, Kanada in večina držav v zahodni Evropi. Na stari celini jo je priznalo osem članic EU (Poljska, Češka, Madžarska, Slovaška, Romunija, Bolgarija, Ciper, Švedska) ter še Albanija, Ukrajina, Belorusija, Srbija, BiH, Črna gora, Islandija in Vatikan. Vzhodne države so jo večinoma priznale še v velikem paketu novembra 1988, potem ko je Palestinska osvobodilna organizacija razglasila državnost.
Irski premier Simon Harris pa je dejal, da so priznanje Palestine dolgo časa želeli izpeljati v okviru spodbude mirovnemu procesu, »toda tri desetletja po procesu iz Osla smo morda najdlje od pravične, trajne in vseobsegajoče rešitve«. Irska je sicer že dolgo naklonjena priznanju, parlament je neobvezujočo resolucijo o tem sprejel že pred desetimi leti. Harris je podobno kot Sanchez in Støre tudi dejal, da dejanje nikakor ni uperjeno proti Izraelu in ne pomeni podpore Hamasu.
A prav to so jim očitali v Izraelu, kjer so bila čustva silno razgreta po že drugi slabi mednarodni novici v zadnjih dneh, potem ko je glavni tožilec mednarodnega kazenskega sodišča v ponedeljek zahteval nalog za prijetje premierja Benjamina Netanjahuja in obrambnega ministra Joeva Gallanta zaradi odgovornosti za vojne zločine v Gazi. Zunanji minister Katz je dejal, da so tri države »poslale sporočilo Palestincem in vsemu svetu, da se terorizem splača«, in da so nagradile Hamas in Iran. Še bolj desno na političnem odru je finančni minister Bezalel Smotrich predlagal, naj zaradi priznanja izraelska vlada dovoli nove judovske naselbine na zasedenih ozemljih.
Pozdravi iz Slovenije
V Sloveniji je premier Golob pozdravil potezo Španije, Irske in Norveške, rekoč da je bil z njihovimi voditelji v tesnem stiku, »v naslednjih dneh pa bom tudi s številnimi kolegi iz držav članic, ki še niso priznale Palestine, v upanju, da se pridružijo našemu procesu priznanja v bližnji prihodnosti ... Več držav ko bo z nami, močnejši bo naš vzvod na obe strani za dosego premirja in izpustitev talcev.«
Zunanja ministrica Tanja Fajon pa je dejala, da je slovenska vlada še pred omenjeno trojico držav začela svoje postopke za priznanje neodvisne Palestine, a da ima vsaka država drugačna pravila, ki urejajo priznanje. Dejala je, da se o priznanju pogovarja s kakšnimi šestimi, sedmimi državami, da pa na stališča nekaterih vplivajo tudi bližajoče se evropske volitve.
Glavna opozicijska stranka SDS se je vnovič izrekla proti priznanju. Poslanec Žan Mahnič je dejal, da bi bila to nagrada Hamasu.
Poleg Slovenije med državami, ki jih opazno ni zraven pri tokratnem priznanju, manjkata vsaj še Malta in Belgija. Tudi Malta se je namreč usklajevala o skupnem priznanju, v Belgiji pa se je o tem veliko govorilo, a tam sta dejavnika proti priznanju v tem trenutku bržkone dva – država predseduje Svetu EU in želi biti čim bolj nevtralna, obenem pa ima na isti dan kot evropske tudi parlamentarne volitve.
