Dvajset let zatem, ko je postala država donatorica, Slovenija še ne dosega zdaj sedem let starega cilja, da bo za razvojno pomoč namenila 0,33 odstotka BDP do leta 2030, kaj šele cilja Združenih narodov o 0,7 odstotka BDP za razvojno pomoč, od tega 0,2 odstotka za najmanj razvite. Čeprav je ta vlada veliko bolj naklonjena ohranjanju in povečanju razvojne pomoči kot prejšnja (povečanje je zapisano v koalicijski pogodbi), pa politične volje za konkretne korake očitno še vedno ni.
Kajti v predalih zunanjega ministrstva ostaja pripravljen akcijski načrt, kako omenjeni cilj do leta 2030 doseči. Da mora ta dokument sprejeti vlada, saj Slovenijo k temu zavezuje tudi agenda Združenih narodov 2030, je včeraj poudaril generalni direktor direktorata za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč Edvin Skrt. Ob začetku 12. razvojnih dnevov pa mu je pritrdila tudi zunanja ministrica Tanja Fajon: »Načrtno razvojno sodelovanje s partnerskimi državami je naša dolžnost in moralna odgovornost.«
Razumeti, kaj je mednarodno sodelovanje
Vsaj pri zdajšnjih odgovornih na zunanjem ministrstvu ne gre iskati razlogov, da akcijskega načrta še ni. Številni strokovnjaki so včeraj ugotavljali, da so glavna cokla boljšega uresničevanja ciljev razvojne politike šepajoča politična volja, neobstoječe razumevanje, kaj sploh je razvojno sodelovanje in kaj se z njim da doseči, prav tako pa pomanjkanje denarja.
Soavtorja prve razvojne strategije sta do odnosa politike do razvojne pomoči zelo kritična. »Mednarodnega razvojnega sodelovanja nismo resnično ponotranjili, da bi postalo del našega razvoja. Pogosto na to pomoč gledamo kot na obvezo tistega dela sveta, v katerem živimo,« je na otvoritvenih razpravah letošnjih razvojnih dni, ki so posvečeni prehranski varnosti, ugotavljal ekonomist dr. Mojmir Mrak. Ostra je bila tudi dr. Maja Bučar, članica strokovnega sveta za mednarodno razvojno sodelovanje na zunanjem ministrstvu: »Če ne razumemo, kaj mednarodno razvojno sodelovanje je, ga ne moremo uporabljati kot orodja zunanje politike. Strateška usmeritev ni, da se bo tu in tam financiral kakšen program, če bo ostalo kaj denarja.«
Letos mednarodna razvojna pomoč znaša 0,24 odstotka BDP, lani pa je poskočila na 0,29 odstotka BDP zaradi odpisa angolskega klirinškega dolga in domače oskrbe ukrajinskih beguncev. Tega porasta v prihodnjih dveh proračunskih letih med razvojno pomočjo ne bo več zaznati. Prihodnje leto naj bi znašala 0,2 odstotka BDP, leto pozneje pa 0,21 odstotka BDP, pa čeprav se bodo sredstva nominalno povečala.
Največ na Zahodni Balkan
Prednostna območja Slovenije pri razvojni pomoči ostajajo v skladu z resolucijo o mednarodnem razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči Zahodni Balkan, evropsko sosedstvo in podsaharska Afrika s poudarkom na najmanj razvitih državah. Največ pomoči je Slovenija lani namenjala Zahodnemu Balkanu, slabo tretjino, in Ukrajini. Na Balkanu sta največji delež razvojne pomoči prejeli Severna Makedonija in Črna gora, veliko je dobila tudi BiH. Enajst odstotkov razvojne pomoči se je steklo v države evropskega sosedstva, okoli tri odstotke pa v podsaharsko Afriko.
