Dva meseca in pol po parlamentarnih volitvah je Francija vendarle na pragu oblikovanja nove vlade, katere življenjska doba pa zna biti kratka oziroma bo zelo odvisna od uspešnosti krmarjenja premierja Michela Barnierja med različnimi interesi v razklani skupščini. Barnier je v četrtek zvečer predsedniku Emmanuelu Macronu predstavil svoj seznam z 38 imeni, od katerih jih bo 16 zasedlo ministrske, ostali pa druge visoke vladne položaje. Končna odločitev bo Macronova, imena pa bi lahko predstavili javnosti danes.
Pot do sem ni bila lahka in ne brez nesoglasij. Barnierja je na premierski položaj imenoval Macron kot kandidata, ki bi lahko zbral ekipo z dovolj podpore, da bi preživel v skupščini, v kateri so trije veliki bloki, a nobeden nima večine – levica, Macronova sredina in skrajna desnica. Vendar je Le Monde poročal, da sta imela premier in predsednik ta teden dve precej neprijetni srečanji v zvezi s sestavo vlade, očitno zaradi pogojev, ki jih postavlja Macron. Barnierja naj bi razjezilo vztrajanje Macrona, da ministrstev za finance in notranje zadeve ne sme voditi nekdo iz desnice, od koder sicer prihaja tudi Barnier, ki je republikanec. Finance so izredno pomembne, ker bo prva naloga nove vlade predstavitev proračuna, javne finance pa so v slabem stanju, zato je morebitni dvig davkov zdaj zelo vroče politično vprašanje v Franciji. Seveda mu nihče ni naklonjen, a po drugi strani se kaže kot nuja.
Dva odmevna odhoda
73-letni Barnier naj bi nameraval imenovati na ministrske položaje sedem članov Macronovega preporoda, tri iz svojih republikancev, ostale pa iz manjših strank, pri čemer le enega iz vrst levice. Slednja ostaja ogorčena in zaenkrat enotna v obsodbi Macrona, ker premierskega položaja ni ponudil njihovi kandidatki Lucie Castets, saj so bili relativni zmagovalci volitev. Iz skrajne desnice ni kandidatov za ministrske položaje, ni pa rečeno, da Le Penova vlade ne bo podprla ali je vsaj ne bo rušila ter tako poskrbela, da bo od nje posredno odvisna.
Sicer naj bi bila vlada sestavljena tudi iz imen, ki so že v sedanji odhajajočega premierja Gabriela Attala. Z najmanj dvema vidnima izjemama – finančnega ministra Bruna Le Maira, ki je odstopil, potem ko je resor vodil vse od začetka Macrononovega predsedovanja, ter zunanjega ministra Stephana Sejourna, ki ga je Macron predlagal za evropskega komisarja. Tudi to je ujezilo Barnierja, saj se po poročilih francoskih medijev z njim o tem sploh ni posvetoval, kar je še bolj boleče zaradi Barnierjeve proevropske usmerjenosti (bil je tudi glavni pogajalec EU za brexit).
Mladi minister za gospodarstvo?
Po poročanju televizije BFM naj bi bil Barnierjev prvotni kandidat za novega notranjega ministra, ki bi nasledil Geralda Darmanina, vodja republikancev v senatu Bruno Retailleau, ki velja za zelo desnega in s stališči, ki niso bo daleč od tistih Le Penove. Podobno naj bi bilo s kandidatom za ministra za družino Laurencem Garnierjem prav tako iz republikanske stranke, ki je proti istospolnim porokam in za izbris pravice do splava iz ustave. Kandidat za vodjo zunanjega ministrstva je 41-letni Jean-Noel Barrot, ki je bil doslej tam zadolžen za evropske zadeve. Na položaju naj bi ostal obrambni minister Sebastien Lecornu. Ministrstvo za gospodarstvo naj bi dobil 33-letni Antoine Armand iz Macronove stanke. A nad vsem tem je še visel vprašaj do končne zelene luči predsednika države.
