V industrijsko močnem in ekonomsko bogatem mestu Gaziantep na jugu Turčije so včeraj tako kot v drugih delih države volilci množično odšli na volišča, kjer so izbirali poslance naslednjega sklica parlamenta in novega predsednika države. Za 24-letnega Mikaila Idžana, ki je zapuščal srednjo šolo Abdulaha Kepkeka, kjer je oddal svoj glas, je lahko zmagovalec volitev le aktualni predsednik. Idžan je volil za Reçepa Tayyipa Erdogana in njegovo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP). Glas jima je namenil, ker jima je v državi uspelo uveljaviti pomembne spremembe: »Erdogan je neodvisen od drugih. Zoperstavlja se drugim državam. Veliko dobrega je storil za upokojence, pokončal je tudi terorizem PKK in organizacije Feto.«
Glas za Erdogana – glas za napredek države
Na volišče Gaziantepa, ki ga je februarski potres prizadel precej manj kot okoliške kraje, sta prihajala zakonca Demirdžan. Podobno kot za pripadnika mlajše generacije v konservativno usmerjenem mestu z dolgoletno prevlado AKP je bila tudi zanju izbira jasna. Spremenila se ni že več volitev – AKP in Reçep Tayyip Erdogan, kakopak. »Bori se za našo državo, za našo zastavo, našo religijo in enotnost države,« je dejal 75-letni Mehmet Sajid Demirdžan. Dvomov glede glasovanja za Erdogana pri zakoncih Demirdžan nikoli ni bilo. Ker Erdogan misli na državo in ne na lastno korist, je v primerjavi z opozicijo, ki da misli zgolj na svoje ugodnosti, edina izbira zanju.
»Še naprej si bo prizadeval za napredek države in se ne bo uklonil pritiskom. Turčija bo pod njim še naprej rasla,« pravi gospod Mehmet. Medtem ko je bil pripadnik mlajše generacije Idžan prepričan, da bi v primeru volilne zmage opozicije lahko prišlo do nasilja v državi, je par starejše generacije verjel drugače. »Tudi oni (opozicija, op. p.) so naši bratje. Mislim, da se nam ne bo zgodilo nič hudega, če zmagajo. Če bodo tudi oni služili državi, nimamo nič proti njim,« sta zakonca mirila v en glas.
Prepričan o zmagi v prvem krogu
Hüsejin Jokin je svoj glas na bližnji šoli Ajkol že oddal in se v mirnem nedeljskem zgodnjem popoldnevu sončil na šolskem dvorišču. 61-letni upokojenec je v preteklih letih glasoval za druge leve stranke, toda tokrat se je odločil, da mora njegov glas pripasti Kemalu Kiliçdarogluju in njegovi Republikanski ljudski stranki (CHP). »Potrebujemo spremembe in te lahko zagotovi samo Kiliçdaroglu,« je svojo volilno izbiro razložil Jokin. Za CHP je glasoval predvsem zaradi slabih gospodarskih razmer v državi, ki so ga skupaj z njegovo borno pokojnino pripeljale v hude škripce. Iz žepa je jezno povlekel dvestotaka, mi ga pomolil pod nos in zarohnel: »Ko so pred leti začeli tiskati ta bankovec, je bil vreden 133 evrov. Sedaj jih je vreden le še devet. Če ne bi imel otrok v Švici, od koder mi vsak mesec pošiljajo denar, ne vem, kako bi preživel.«
Pri Kiliçdarogluju ceni njegovo poštenost, ki je Erdogan ne premore. »AKP za državo ni skrbela z ljubeznijo. Svojim ljudem je zagotavljala službe, ne pa tistim, ki imajo več znanja.« Hüsejin Jokin se strinja, da je imel Erdogan na začetku svojega vladanja reformne ideje, a so se te z leti izjalovile v diktaturo. »Nikakršne možnosti ni, da ne bi zmagali. Vsaj 55 odstotkov bomo dobili,« je bil prešerne volje Jokin in napovedoval, da bo ponoči proslavljal, ker drugi krog volitev za predsednika ne bo potreben.
