Študija, ki so jo po naročilu poslancev izdelali raziskovalci državnega zbora in smo jo neuradno pridobili na Dnevniku, se sicer ne opredeljuje do smotrnosti obstoja KPK ali do njene učinkovitosti, lahko pa glede na svoje izsledke služi kot politični argument ob vse bolj jasnih namerah po ukinitvi KPK. Ključno sporočilo študije je namreč ugotovitev, da v državah z najmanj korupcije posebnih neodvisnih organov za boj proti korupciji ni.
Izrazita nenaklonjenost vsakokratne politične oblasti do komisije za preprečevanje korupcije (KPK) in občasne težnje po njeni ukinitvi so zadnji dve desetletji politična stalnica in se krepijo z odmevnostjo posameznih ugotovitev KPK. Najbolj neposredna je bila prva vlada Janeza Janše, ki si je leta 2008 prizadevala, da bi KPK ukinili, in ker ji to nazadnje ni uspelo, jo je poskušala oslabiti tako, da je znižala plače funkcionarjem KPK. Predsednik in oba podpredsednika KPK so še danes najslabše plačani funkcionarji neodvisnih organov v državi. »Tudi to je odraz spoštovanja, ki ga vladajoči izkazujejo tej instituciji,« je v nedavnem intervjuju za Objektiv komentiral predsednik KPK Robert Šumi. Namignil je, da se odnos aktualne oblasti do te neodvisne institucije ni bistveno spremenil. »Ob morebitnem spreminjanju zakona (o integriteti in preprečevanju korupcije, op. p.) se lahko, še zlasti sodeč po odnosu vladajočih do KPK, pojavijo težnje, da se nam poberejo še tista pooblastila, ki jih zdaj imamo. Gotovo bi si marsikdo prizadeval za oslabitev komisije z vidika pristojnosti ali bi si celo želel, da se nas ukine,« je rekel.
Takšne signale je zaznal tudi prvi predsednik KPK Drago Kos. »Po informacijah, ki jih imam, v krogu blizu predsednika vlade kakšen svetovalec gotovo razmišlja, da je KPK nepotrebna in bi jo bilo treba ukiniti,« je dejal. O odnosu vladajočih do KPK navsezadnje priča tudi dejstvo, da ta vlada ni izkoristila možnosti in povišala plač trem funkcionarjem KPK, je omenil.
O omenjenih težnjah posredno priča tudi primerjalna študija, ki so jo po naročilu poslancev spisali raziskovalci (avtorici Katarina Žagar in Marjana Križaj) v državnem zboru. Študija bi lahko, opozarjajo naši sogovorniki, postala prikladno politično orodje v času, ko KPK preiskuje morebitne politične pritiske in vmešavanje premierja Roberta Goloba v delo policije, kar mu očita nekdanja notranja ministrica, danes pa svetovalka v uradu predsednice države Tatjana Bobnar.
Iz študije, ki se osredotoča na pravno-organizacijski pregled in pristojnosti podobnih organov, kot je KPK, po različnih državah Evrope, namreč med drugim izhaja, da na Finskem, »ki se uvršča med najmanj koruptivne države na svetu, ni posebnega protikorupcijskega organa. Pristojnosti za boj proti korupciji so razdeljene med ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za finance, policijo, davčno upravo, upravo za konkurenco in varstvo potrošnikov, parlamentarnega varuha človekovih pravic in kanclerja za pravosodje.«
Študijo smo neuradno pridobili na Dnevniku in v nadaljevanju predstavljamo njene ključne izsledke.
Organiziran boj proti korupciji
Države so boj proti korupciji organizirale pod okriljem različnih organov, ki imajo različne pristojnosti in stopnje samostojnosti. Podobne neodvisne organe za boj proti korupciji, kot je KPK, imajo denimo v Franciji (protikorupcijska agencija AFA in visoki komisariat za transparentnost v javnem življenju), v Grčiji (nacionalni organ za preglednost), na Hrvaškem (komisija za ugotavljanje nasprotja interesov), v Italiji (finančno in upravno neodvisni nacionalni organ za boj proti korupciji ANAC), na Malti (stalna komisija za boj proti korupciji PCAC) in v Srbiji (agencija za preprečevanje korupcije).
A takšna organizacijska institucionalna ureditev v Evropi vendarle ni najpogostejša, izhaja iz študije. Še zlasti v državah srednje in severne Evrope je boj proti korupciji organiziran v obliki posebnih enot oziroma oddelkov znotraj institucij za pregon kaznivih dejanj, denimo policije. V Belgiji in na Finskem korupcijo preganja policija, na Danskem in v Španiji je to pod nadzorom posebnega oddelka javnega tožilstva, na Norveškem pa ima organ tako policijska kot tožilska pooblastila. V Estoniji denimo nadzor nad potencialno koruptivnimi dejanji opravlja poseben odbor v parlamentu, ministrstva, organi lokalne samouprave, nadzorni odbori družb v državni lasti ... V Nemčiji nadzor nad nezdružljivostjo funkcij ter prejetimi darili opravlja predsednik bundestaga, za ministre pa vlada. Ureditev, kjer nadzor nad korupcijo opravljajo vladni organi, je značilna tudi za Slovaško, Poljsko in Portugalsko. V Avstriji je to v pristojnosti posebnega zveznega urada.
Kos medtem opozarja, da je obstoj samostojnih organov načeloma vezan na datum pridružitve EU; stare članice praviloma nimajo samostojnih organov, nove pa so jih pred pridružitvijo EU morale ustanoviti, saj je bil to eden od temeljnih pogojev za članstvo.
Še nekaj mesecev
Čeprav je bila študija spisana aprila lani, bi lahko postala politično uporabna prav v razgretem ozračju, potem ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar v intervjuju za N1 na vprašanje, ali bi moral premier odstopiti s položaja, če KPK zanj ugotovi kršitev integritete, odgovorila pritrdilno. Poudarila je, da se v zadevo ne bo vpletala in da mora KPK svoje delo opraviti brez političnih pritiskov. V njenih izjavah so v največji vladni stranki kljub temu zaznali nedopusten poseg v postopek pred KPK.
Preteklo bo še nekaj mesecev, preden bo zadeva dobila epilog: na KPK datuma zaključka preiskave ne želijo napovedovati, odločno pa so zavrnili medijske navedbe, da naj bi bilo to takoj po novem letu, »saj postopek še ni tako daleč«. KPK je sicer že zaključila predhodni preizkus, v katerem je ugotovila, da sum kršitve integritete obstaja. »Zaključeni predhodni preizkus je primerljiv s policijsko kazensko ovadbo, ki jo policija posreduje tožilstvu, to pa uvede preiskavo,« je na načelni ravni pojasnil predsednik KPK Šumi, ki pa se je iz zadeve izločil.
Med preiskavo tako zdaj na KPK pridobivajo dodatno gradivo in dokaze ter zaslišujejo priče, pogovorili se bodo tudi z obema obravnavanima osebama, Tatjano Bobnar in Robertom Golobom. »Koliko bo prič v konkretnem postopku, bo znano po zaključku, saj ima obravnavana oseba ves čas trajanja postopka pravico predlagati priče oziroma druge dokaze,« so zapisali na KPK. Če preiskovalci ne bodo mogli potrditi kršitev zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, bo senat postopek ustavil. V nasprotnem primeru bodo pripravili osnutek ugotovitev, ga poslali v izjasnitev obravnavani osebi, ki ga bo lahko dopolnila, nato pa se bo postopek končal s sprejemom končnih ugotovitev o kršitvi, so pojasnili. Prizadevajo si, da bi bile njihove preiskave končane v devetih mesecih, a to verjetno še ne bo konec postopka, saj obravnavane osebe v tako odmevnih postopkih praviloma sprožijo upravni spor. V takih primerih postanejo ugotovitve KPK pravnomočne praviloma v roku dveh let. »Pogosto smo prav zato tarča manipulacij, češ da smo politični, da zavlačujemo postopke in podobno,« je komentiral Šumi. Če upravni spor ni sprožen, postanejo ugotovitve KPK pravnomočne z iztekom roka za vložitev upravnega spora.
