Še pred večjimi posegi v javni sistem nameravajo po napovedih zdravstvenega ministra Danijela Bešiča Loredana poskrbeti za digitalizacijo, reformo plačnega sistema in strukturno prenovo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zdravstveno blagajno v vladi vidijo kot bodočo središčno točko sistema, temeljno obravnavo bolnikov pa želijo vrniti v osnovno zdravstvo. Analizirali smo, kakšno zdravstvo pravzaprav napovedujejo v vladi Roberta Goloba in kako verjetna je uresničitev posameznih napovedi.
1. Denarja bo zmanjkalo, a ne takoj.
Napoved Bešiča Loredana, da lahko ob staranju prebivalstva denarja čez petnajst let zmanjka, se zdi oddaljena težava. Ugotovitev, da je financiranje posebno trd oreh, je sama po sebi ne bo rešila. Prav tako ne posnetek stanja, ki kaže na mrežo izvajalcev zdravljenj iz osemdesetih let in na njihovo neučinkovito vodenje. Pred sedmimi leti je analizo zdravstvenega sistema, ki so jo v vladi Mira Cerarja izpostavljali kot podlago za bodočo reformo, predstavila takratna ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Tudi ta analiza je kot ahilovo peto slovenskega zdravstva določila financiranje in organizacijo, kar pa ni pripeljalo do prepotrebnega posodabljanja.
Zagotovila Kolar-Celarčeve, da je »neoptimalen« sistem vendarle še daleč od kolapsa, vse večjemu številu bolnikov brez zdravnika in vrstam čakajočih v kasnejših letih niso bila v pomoč. Analiza se je izkazala predvsem za kupovanje časa, pripravo konkretnih predlogov pa je kvečjemu odložila. Tudi tokratna na enem mestu povzema vrsto pomembnih in zanimivih, a že dostopnih podatkov. V Bešič Loredanovem povzetku razmer v javnem sistemu odmevajo opazke njegovih predhodnikov. Stanje ni kritično, pravi minister, izzivi pa so veliki.
2. Zdravljenje se vrača v ambulante družinskih zdravnikov in pediatrov v osnovnem zdravstvu.
Na novo definirane ekipe v ambulantah družinske medicine, napovedano razbremenjevanje zdravnikov pri administrativnih opravilih in prenašanje kompetenc na druge zaposlene niso nov prijem. Na ta način je v zdravstvo že posegla letos sprejeta interventna zakonodaja, podobna ideja pa je stala tudi za nekaterimi od prejšnjih poskusov okrepitve osnovnega zdravstva, kot so bile referenčne ambulante. Ker v zdravstvu nihče zares ne spremlja, kako razbremenjevanje zdravnikov poteka v konkretnih zdravstvenih domovih in koncesionarskih ambulantah, so na terenu prisotne vse mogoče prakse. Nekateri bolniki so na primer zastopnikom pacientovih pravic potožili, da so ob telefonskem klicu diagnozo postavljale kar medicinske sestre. Neenotno je tudi spremljanje kroničnih bolnikov v referenčnih ambulantah, se v neuradnih pogovorih pridušajo zdravstveni delavci. O oprijemljivih spremembah, ki bi posegle v zastarelo javno mrežo v osnovnem in bolnišničnem zdravstvu, nismo v zadnjih dneh slišali še ničesar. Kot se je ob koncu lanskega leta pokazalo pri dogovarjanju o spremembah nujne medicinske pomoči, bo vsebinsko in politično največji zalogaj prav poseganje v obstoječo organizacijo.
3. Univerzalna košarica brez doplačil in ukinjanje sedanje oblike dopolnilnega zavarovanja.
Z ukinjanjem dopolnilnega zavarovanja se Golobovi vladi očitno ne mudi. Ta korak napoveduje najkasneje do začetka leta 2025. Prebivalce lahko razburi vsak od scenarijev poseganja v zavarovanje, se je pokazalo v preteklih letih, zahtevno pa je tudi dogovarjanje znotraj vsakokratne koalicije. Odpravljanje dopolnilnega zavarovanja v drugi polovici mandata, ko se čas za večje posege izteka, je zato malo verjetno. Košarica brez doplačil je smotrna ideja, ki pa ni nova. Dogovarjanje o tem, katere so ključne pravice in katere bi lahko opredelili ali financirali drugače kot doslej, je vedno znova zašlo v slepo ulico. Če odločitve o pravicah niso dovolj dobro pretehtane, se lahko bolniki upravičeno bojijo znižanja standarda. O tem, kaj vse bo v prihodnje sodilo v javno zdravstvo, nismo slišali še nič. Možnosti, da se bo vlada takih posodobitev sploh lotila, so manjše iz meseca v mesec. Še najbolj jasna je ugotovitev Bešiča Loredana o nalogi države pri financiranju zdravstva. Vlada bo morala ugotoviti, koliko denarja iz proračuna naj zagotovi in čemu naj bo proračunski denar namenjen. Tudi podatke, ki kažejo na nesorazmerno majhno vlogo državnega proračuna v zdravstvu, bi lahko v vladi izbrskali že v starih analizah.
