Ljubljanske osnovne in srednje šole imajo pri prevozih določeno prednost, saj je občina dobro prevozna z javnim prometom. Šole na obrobju in zunaj večjih mestnih središč pa morajo za vsak prevoz najeti avtobus. »Smo srednje velika šola, ki stoji zunaj mesta. Vsaka dejavnost, ki jo želimo izvesti zunaj sedeža šole, je vezana na avtobusni prevoz,« pravi ravnatelj osnovne šole Vodice Jure Grilc. Zaradi tega OŠ Vodice na letni ravni preseže cenzus, do katerega ni treba izpeljati javnega naročanja. »Postopek moramo izpeljati prek portala javnih naročil. Podpiše se štiriletni okvirni sporazum, vsako leto pa se odpira konkurenca in izmed prijavljenih ponudnikov prevozov izberemo za koledarsko leto najugodnejšega,« dodaja Grilc.
Monopol dveh prevoznikov
Do leta 2020 je občasne šolske prevoze za šole v občini Medvode izvajalo podjetje Gozdarstvo Marković iz Vipave, ki je imelo svojega podizvajalca Prevozi Gerčar. Z začetkom leta 2021 pa je začel veljati novi štiriletni okvirni sporazum za javno naročanje. To pomeni, da so šole morale objaviti razpis za javno naročilo in povabiti prevoznike, da se nanj prijavijo s ponudbo. »Na razpis sta se prijavili zgolj dve veliki podjetji, ki vladata na slovenskem trgu, Nomago in Arriva,« nam je povedal Grilc. Prav to je velika težava, ki jo zaznavajo šole. »Na javne razpise za občasne šolske prevoze se prijavljata le še Nomago in Arriva. Omenjeni podjetji sta s trga izrinili manjše avtobusne prevoznike, ki so bili občutno cenejši. Manjši prevozniki se na razpise sploh nočejo več prijavljati. Opravljajo pa vlogo podizvajalcev pri Nomagu in Arrivi.«
V treh letih več kot
100-odstotna podražitev
Ker je bil prvo leto Nomago cenejši ponudnik, so šole z njim podpisale pogodbo. Leta 2021 je cena za poldnevni najem avtobusa znašala 150 evrov oziroma 1 evro na prevoženi kilometer. Za celodnevni najem avtobusa je bilo treba odšteti 295 evrov oziroma 0,98 evra na kilometer. Vsako leto morajo šole izvesti tako imenovano odpiranje konkurence, kar pomeni, da znova iščejo ponudnike in izberejo tistega, ki je najcenejši. Leta 2022, 2023 in 2024 so šole izbrale Nomago. Po pojasnilih Jureta Grilca so zadnje odpiranje konkurence izvedli v začetku letošnjega leta. Dopoldanski najem avtobusa za leto 2024 znaša 387,50 evra oziroma 2,58 evra na kilometer, kar pomeni 158,3-odstotno podražitev v primerjavi z letom 2021. Celodnevni najem avtobusa zdaj znaša 510 evrov oziroma 1,70 evra na kilometer, kar pomeni 72,9-odstotno zvišanje glede na leto 2021.
»Ker je bila podražitev poldnevnih prevozov enormno visoka, so me ravnatelji preostalih štirih šol pooblastili, da se pogajam s prevoznikom Nomago. Uspelo mi je izposlovati nižje cene poldnevnih prevozov, a le v časovnem oknu od 7.45 do 12.45. V tem časovnem obdobju so cene enake kot lani,« je povedal Jure Grilc. To pomeni, da dopoldanski najem znaša 215 evrov, kar je 65 evrov več kot leta 2021. Pri Nomagu odgovarjajo, da imajo »za vzgojno-izobraževalne ustanove določene posebne šolske cene, ki so nižje kot v primeru običajnih občasnih prevozov«. To pomeni, da bi bile redne cene prevoza še višje.
Šole se morajo znajti same
Kot pojasni ravnatelj OŠ Hruševec Šentjur Boris Čujež, stroške ekskurzij in prevozov na dnevne dejavnosti krijejo starši, prevoze na tekmovanja pa šola. Po besedah ravnatelja Jureta Grilca jim občina vsako leto s finančnim načrtom zagotovi nekaj sredstev za športna in druga tekmovanja. A ker so prevozi iz leta v leto dražji, občinskih sredstev za kritje prevoznih stroškov hitro zmanjka, zato jih krijejo iz materialnih stroškov. Boris Čujež poudarja, da je velik problem pri tekmovanjih tudi to, da za datume izvedo razmeroma pozno. Ko šola išče prevoznika, ga zato težko najde. »Vsa tekmovanja potekajo okoli poldneva, ko je največ šolskih dopoldanskih razvozov. Torej smo primorani vzeti, kar dobimo. Na naši šoli smo definitivno za to, da se tekmuje, toda finančno to postaja neizvedljivo,« dodaja. Šole se zato združujejo in poskušajo skupaj najeti prevoz in si razdeliti stroške.
Boris Čujež največji problem vidi v tem, da vse dražji prevozi po žepu močno udarijo starše. »Na našem območju je zelo veliko družin z otroki, ki se težko prebijejo skozi mesec. Včasih moramo kakšno zadevo tudi odpovedati, saj nekateri starši ne zmorejo stroškov, ki jim jih nalaga brezplačna javna šola.« Jure Grilc pa dodaja: »Določen odstotek staršev naših učencev je na minimalnih plačah. Ne znam si predstavljati, kako bodo sploh še lahko krili stroške, če bodo cene rasle v nebo. Se mi pa zdi pomembno, da gredo osnovnošolci na dneve dejavnosti ven iz svojega kraja. To je bistvo vsega. Učenci morajo spoznavati druge kraje, iti v muzej, gledališče, kino. Šole v naravi in taborov ne moreš izvesti v domačem kraju, smučarskega športnega dne tudi ne. Prevoz pa predstavlja največji delež celotne cene dejavnosti.«
Šole si želijo državne regulacije
Ker so cene vse višje in ker si starši vse težje privoščijo plačilo šolskih prevozov, monopol pa imata podjetji Nomago in Arriva, si ravnatelji želijo državne regulacije. »Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter ministrstvo za infrastrukturo bi po mojem mnenju morala sprejeti nekakšen dogovor, da bi za občasni šolski prevoz za katero koli šolo v Sloveniji veljala enaka cena po prevoženem kilometru za določen tip avtobusa. Izbrani prevozniki občasne šolske prevoze trenutno obravnavajo kot turistične prevoze, zato so cene nerazumno visoke,« meni Jure Grilc. Boris Čujež pa dodaja: »Za dogodke, ki so državnega pomena in jih država tudi financira, recimo Kulturni bazar, Informativo, bi mogoče za nas, ki smo s podeželja, država lahko subvencionirala prevoze.«
