V nasprotju z zdravniki, ki svoje zahteve glede nagrajevanja v teh dneh naslanjajo na modro knjigo standardov in normativov, so bili zaposleni v zdravstveni negi pri poskusih določanja tovrstnih meril doslej neuspešni. Temelji, na katerih slonijo obstoječi standardi in normativi, so v njihovem primeru iz leta 1984, je pojasnila Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije. »Tudi obstoječih standardov ne dosegamo več,« je opozorila. Pripravljenost, da bi vpeljali nove, je po njenih besedah izrazilo že več dosedanjih vlad, a rezultatov še ni. »Število postelj na bolnišničnih oddelkih je medtem zmanjšano zaradi pomanjkanja osebja v zdravstveni negi, ne zaradi pomanjkanja zdravnikov,« ugotavlja predsednica zbornice.
Na deloviščih, kjer je zaposlenih premalo in je delo posebno zahtevno, le stežka pritegnejo dodatno osebje, je spomnila. Ob velikih obremenitvah, veliki odgovornosti in nesorazmerno nizkih dohodkih pa zdravstvo zapuščajo številni zdravstveni tehniki, je dodala. Brez urejanja odprtih vprašanj, kot so standardi in normativi, bo po njeni oceni v prihodnje samo še slabše.
Zapolnjevanje praznin
Da dolgoletni standardi niso več primerni, poudarja tudi predsednica Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije Slavica Mencingar. Z uvajanjem novih po njenem opažanju zavlačuje vlada za vlado. Pomisleki oblasti se med drugim vrtijo okrog tega, da osebja za standarde, kot jih predlagajo v zdravstveni negi, tako ali tako ni dovolj. Tudi sami se zavedajo, da je zdravstvenih delavcev premalo, da bi zapolnili vse praznine, je poudarila Mencingarjeva, a so novi standardi in normativi kljub temu nuja. Na tak način bi bilo jasno, kje bi potrebovali koliko zaposlenih, je ocenila, kar bi v drugem koraku olajšalo zapolnjevanje praznin. Razvidno bi bilo tudi, kateri zaposleni so nesorazmerno obremenjeni, to pa bi lahko upoštevali pri nagrajevanju, je dodala. Oboje bi pomenilo boljšo prihodnost za tiste dele zdravstva, kjer danes stežka pritegnejo dodatne zaposlene, je prepričana Slavica Mencingar.
Na pojasnila ministrstva za zdravje, kdaj bodo posodabljali standarde za zdravstveno nego in ali se strinjajo s predlogi zdravnikov glede nagrajevanja, še čakamo. Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel je v nedavnem pogovoru za Dnevnikov Objektiv izpostavila, da o tempu dela v javnih zdravstvenih zavodih še nimajo pravih podatkov. »Ker ne vemo, kakšne so efektivne obremenitve posameznikov, tudi težko presojamo, kje v zdravstvenem sistemu imamo rezerve,« je dejala.
Slabosti modre knjige
Tokratna stavka zdravnikov traja že več kot enajst tednov, mediacija med vladno in Fidesovo stranjo pa se bo predvidoma zaključila v četrtek. Stavko spremljajo tudi številni umiki soglasij za nadurno delo. Minuli teden so na izredni letni konferenci sindikata Fides zdravniki dobili še nasvet, naj uveljavijo pravico do dela po standardih in normativih, zapisanih v modri knjigi. Od vlade pa so na tej konferenci zahtevali sprejem pravnih podlag, ki bodo omogočile variabilno nagrajevanje zdravnikov glede na kakovost in količino opravljenega dela. To bi veljalo za zdravnike, ki presegajo standarde in normative iz modre knjige. Spomnimo, da so na ministrstvu za zdravje modri knjigi pritrdili po stavki zdravnikov leta 2016, dokument pa je bil zatem vključen tudi v kolektivno pogodbo za to poklicno skupino.
Po oceni Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) modra knjiga izhaja iz pričakovanj in potreb zdravnikov in ne iz potreb pacientov, zato ni primerna osnova za načrtovanje. Tudi sicer pa bi morali primerne obremenitve po njihovem mnenju določati drugače kot doslej. Javno zdravstveno službo bi bilo treba načrtovati na podlagi potreb prebivalcev, standardov kakovosti ter razpoložljivih in ciljnih zdravstvenih zmogljivosti, so našteli pri ZZZS.
Interne delovne obremenitve bi morala določati vodstva zdravstvenih zavodov in ne sindikati ali država, ocenjujejo. Vodstva bolnišnic in zdravstvenih domov pa bi morala obenem spremljati delovne obremenitve po posameznih zdravstvenih delavcih in jih dodatno nagrajevati, če delajo več in bolje, menijo pri ZZZS. In obratno: če bi bilo efektivnega dela premalo, bi se moralo to po njihovem mnenju prav tako odraziti v višini plače zdravstvenega delavca. »Menimo, da bi moral znašati del variabilne plače vsaj približno 30 odstotkov,« so pristavili.
Rešitev holding bolnišnic?
V zdravstvu ne obstaja samo ena vrsta standardov, je opozoril ekonomist Maks Tajnikar. Poleg standardov plačnika, torej zdravstvene blagajne, in sindikalnih standardov štejejo tudi standardi menedžerjev v zdravstvu. »Modra knjiga je še najbližje sindikalnim standardom, postavljenih na osnovi izkustev. Gre za normative, ki delavce ščitijo pred previsoko intenzivnostjo dela. Zdravniki so sami povedali, koliko časa potrebujejo za katero zdravljenje,« opaža Tajnikar. Tovrstni cilji so sicer legitimni, je poudaril, a takšni standardi ne zadostujejo. V slovenskem zdravstvu je po Tajnikarjevem opažanju očitna zlasti odsotnost standardov menedžmenta, ki bi moral procese organizirati tako, da s prihodki pokrije stroške. »Gre za to, koliko dela mora zdravnik opraviti, da zasluži za svojo plačo in za režijo,« je poudaril. Podobno velja tudi za druge zaposlene v zdravstvu, je pristavil. Eno od rešitev, ki bi lahko pripeljala do premika in skupnega imenovalca, vidi v vzpostavljanju holdinga državnih bolnišnic. Brez standardov menedžmenta pa po njegovi oceni tudi v prihodnje ne bo mogoče racionalno organizirati procesov v zdravstvu: »Odsotnost standardov menedžmenta povzroča tudi zelo neenakomerne obremenitve zaposlenih.«
