Da v Sloveniji zadružni duh vzajemnosti in medsebojne pomoči peša, ugotavlja tudi dr. Matija Kovačič, ki je na ljubljanski biotehniški fakulteti študentom vrsto let predaval tudi o zadružništvu, odkar je v pokoju, pa se posveča kmetovanju. Bi lahko kmetje shajali brez zadrug, ga vprašamo. »Danes praktično shajajo brez njih, v zgodovini so bile pa zadruge zelo pomembne. Posebno v času, ko se je začel krepiti liberalizem in so bili kmetje pod udarom velikega kapitala. To je bilo pred 100 do 150 leti, v Nemčiji že prej. Takrat so zadruge kmetom omogočale ugodnejše kredite, proizvodne zadruge tudi predelavo mleka, mesa, nudile so strojne storitve… Zlasti za majhne kmete, takih je bila večina, so bile zadruge zelo pomembne. Začelo pa se je pravzaprav s hranilno-kreditnimi zadrugami. Prvo so ustanovili leta 1872 v Ljutomeru,« spomni profesor Kovačič.
V Sloveniji ni več tradicionalnega zadružništva
Definicija pravi, da je zadruga samostojno in prostovoljno združenje pravnih oziroma fizičnih oseb, da so pri zadružnem poslovnem modelu v središču ljudje in da ni glavni cilj zadrug ustvarjati dobiček, ampak pomagati svojim članom, da bi bili gospodarsko učinkovitejši. Člani zadruge naj bi bili na trgu konkurenčnejši in uspešnejši, kot če bi vsak deloval samostojno. Pa je v praksi res tako? »V Sloveniji nimamo več tradicionalnega zadružništva, zelo gre v podjetniško smer,« odgovarja Matija Kovačič.
Razlogi za precejšnjo pasivnost kmetov glede članstva v zadrugah so po njegovem trije. »Ko so zadruge širile svojo dejavnost, se je število zaposlenih povečevalo in njihovi interesi so počasi začeli prevladovati. Zadruge so svoje poslovanje razširile čez gospodarske interese članov. Začele so na primer prodajati gradbeni material. Resda tudi kmet potrebuje cement in opeko, toda gradbeništvo ni primarna proizvodna dejavnost kmetov. V zadrugah, ki so se razširile, so zelo začeli prevladovati interesi menedžmenta. Marsikje so upravne organe, ki jih sestavljajo kmetje, oblikovali po priporočilih vodstev, da so lažje obvladovali zadrugo. Tretji razlog za pasivnost kmetov pa je ta, da je poslovanje zadrug z vidika upoštevanja temeljnega zadružnega načela – da se dobiček, ki ga ustvari zadruga, vrne članom – sčasoma zbledelo. Tega ni bilo več. Kmetje so bili včasih tudi nelojalni, prodajali so mimo zadruge. Odnosi med zadružniki in kmeti so se tako preoblikovali v poslovne, komercialne, zato upravljalska pravica kmetov v zadrugah ni bila več niti pomembna niti učinkovita. To je pokopalo naše zadružništvo. Bojim se, da kmalu ne bomo prišli nazaj,« je črnogled dr. Kovačič.
Pa lahko zadružništvo pri nas popolnoma ugasne? »Tudi to se lahko zgodi, kajti zadružni duh vzajemnosti in medsebojne pomoči peša. Opažam še eno zanimivost: večji kmetje, ki se krepijo prek najema in nakupovanja zemljišč, niso zainteresirani za povezovanje. Občutek imajo, da so samozadostni in da zadrug ne potrebujejo. Majhni kmetje pa postajajo bolj odvisni od služb ali od pokojnin, zato prav tako nimajo posebnega interesa za članstvo v zadrugi. Zadružni sistem tako postaja vse bolj namenjen samemu sebi, kar je škoda. Kažejo se sicer potrebe, da bi ga okrepili, toda tega ni mogoče narediti s politično akcijo. To mora rasti organsko – od spodaj navzgor,« poudari Matija Kovačič.
Kmetu priskrbijo tudi srebrno verižico
»No, moram biti pošten. Nekaj zadrug vendarle še ohranja klasični model. Takšne so, denimo, Vinska klet Goriška brda, tudi Mlekarna Celeia, ki je že nadzadružno podjetje, pa Kmetijska zadruga Tolmin… Tam imajo kmetje pri upravljanju še dosti besede, kar je bistvo zadruge,« še doda Kovačič.
Ker je pohvalil tudi tolminsko kmetijsko zadrugo, smo si na terenu ogledali ta primer dobre prakse. Kmetje so zadrugo ustanovili leta 1992, dve leti kasneje še mlekarno Planika Kobarid, v kateri na leto predelajo dobrih pet milijonov litrov mleka. Prevzeli so tudi oskrbo tolminskega prebivalstva z mesom, saj so od propadlega mesnopredelovalnega podjetja MIP najprej kupili klavnico, v kateri so lani zaklali 1300 glav govedi. Direktor Niko Maver pove: »Vzajemnost je za nas ključna. Od članov zadruge odkupimo vso živino, meso pa prodajamo v lastnih mesnicah. Tako se nam ni treba ubadati z velikimi trgovci. Ko je šel MIP v stečaj, smo kupili tudi njegovo salamerijo. Tam pa smo veliki. Pod blagovno znamko Alpija proizvajamo ves program suhih salam, delamo poltrajne klobase, hrenovke… Na leto proizvedemo več kot sto ton mesnin, ki jih prodajamo tudi Sparu, Tušu in Mercatorju.«
Tolminska zadruga je ena redkih, ki surovino, ki jo odkupi od svojih članov, tudi predela. »Tako imamo vse niti v svojih rokah. Kmetije, ki imajo mleko, imajo zagotovljen odkup, tudi vse meso bikov in telic, ki ga proizvedejo naši člani, sami prodamo. To je za kmete velika prednost, saj jim ni treba iskati kupcev. Kmetje so nam lojalni tudi zato, ker imamo dobre cene. Tudi tukaj gre namreč ljubezen skozi želodec. Živino plačujemo v 14 dneh, mleko v 30. Odkar smo zadruga, je pravočasno plačilo v denarju nad vsemi zakoni,« zagotavlja Maver, ki se ne strinja z dr. Kovačičem, češ da gradbene trgovine ne spadajo v zadruge. »To je pristop profesorja, ki na veselici ni prodal še nobenega piva. Tudi mi imamo gradbeno trgovino, saj moramo naše kmete oskrbeti z vsem, kar potrebujejo, tudi s srebrno verižico.«
»Če bi sam delal sir in ga prodajal, bi bil kot vojak – stalno na straži«
Franc Žbogar je že četrti mandat predsednik upravnega odbora tolminske zadruge. Kmetuje na 60-hektarski kmetiji (od tega je 22 hektarjev gozda) v vasici Kanalski Lom nad Mostom nad Sočo 600 metrov visoko. Redi 70 glav govedi. »Imamo dobro zadrugo, ki ji kmetje moramo biti zvesti, kajti kmetujemo v tako težkih razmerah, da moramo sodelovati z njo. Vse, kar pridelam, prodam zadrugi, tam kupim tudi ves vhodni material. Ko kaj potrebujem, pokličem in naročeno mi dostavijo na dvorišče, ne glede na to, ali sem doma ali ne, plačam pa, ko dobim denar za oddano mleko. Kaj hočeš lepšega?« se retorično sprašuje Žbogar in nadaljuje: »Vstajam ob petih, vsak drugi dan pride na dvorišče kamion po mleko in ga odpelje. Potem imam čas za drugo delo. Prejšnji petek, na primer, ko so odprli Kanin, sem zjutraj vse postoril v hlevu, peljal prikolico drv, odšel smučat, ob štirih pa sem bil že nazaj v hlevu.«
Žbogar na kmetiji gospodari 26 let. »V tem času nismo mleka niti enkrat dobili plačanega z zamikom, kaj šele da bi nam ga plačali z materialom namesto z denarjem, kot se je dogajalo v vipavski zadrugi.« Naš sogovornik vidi ključ uspeha tolminske zadruge v tem, da so vsi vodilni tudi sami kmetje in da »niso požrešni«. V nasprotju z mnogimi, ki trdijo, da kmetje ne znajo upravljati s premoženjem, predsednik tolminske kmetijske zadruge meni: »Naša zadruga je dokaz, da znamo. Če bi leta 1994, ko je prevzela mlekarno Planika, za mizo sedeli ekonomisti, je danes verjetno ne bi bilo. Ker pa smo sedeli kmetje, je obstala. Je pa velika napaka, da smo zadružniki izpustili iz rok Ljubljanske mlekarne.«
Kdo je zakockal največjo mlekarno?
Predsednik Zadružne zveze Slovenije Peter Vrisk trdi, da je za to kriva ptujska mlekarska zadruga, ki bi kot največja zadružna odkupovalka mleka morala za prevzem Ljubljanskih mlekarn odšteti 2,1 milijona evrov. »Bili smo na občnem zboru zadruge, kjer smo se dogovorili, da kmetje podprejo projekt, nakar je nekdanji direktor zadruge Drago Zupanič iz nam neznanih razlogov od tega odstopil in s tem povzročil, da projekt ni bil uspešen.« Takšna je Vriskova plat medalje. In kaj na to pravi Drago Zupanič, ki je Mlekarsko zadrugo Ptuj ustanovil leta 1992 in jo vodil vse do lanske pomladi? Prepričan je, da bi Ljubljanske mlekarne namesto v francoskih rokah lahko bile v stoodstotni lasti slovenskih zadrug. In zakaj niso?
»Zaradi Petra Vriska. Ko so bile naprodaj, bi moralo okoli 30 zadrug za dokup delnic zagotoviti 18 milijonov evrov. Zavezale smo se, koliko bo katera prispevala. Naša bi glede na odkupljeno količino mleka dala 2,1 milijona evrov. Sestajali smo se vse leto, na zadnjem sestanku sem zahteval seznam, da bi videl, ali so res vse zadruge dale toliko denarja, kot smo se dogovorili. Bila je smrtna tišina. Ko sem videl seznam, me je dodobra šokiral. Vsi razen nas so dobili mehka kolena in so znižali svoje deleže. KZ Ptuj je odstopila, Sloga Kranj je obljubljeni znesek zmanjšala na eno tretjino, Koroška zadruga je pristala skoraj na ničli… Samo mi bi dali obljubljeni delež, zato smo se umaknili. Rekel sem, da se ne gremo takšnih podlih igric. Če ne bi takrat preveril seznama, bi nas izigrali,« nam peripetije okoli Ljubljanskih mlekarn opiše Drago Zupanič.
»Kdor podpira Vriska, za nagrado dobi funkcijo«
Po Zupaničevih besedah je Peter Vrisk ptujsko mlekarsko zadrugo pustil na cedilu tudi pri Pomurskih mlekarnah. »Bili so trije, štirje resni poskusi združitve murskosoboške in celjske mlekarne, vendar je vedno držal figo v žepu. Ko smo pred letom in pol prevzemali Pomurske mlekarne, smo želeli podaljšati revolving kredit pri Deželni banki Slovenije. Potrkali smo na Vriskova vrata, saj banko vodi on, ne direktorica Sonja Anadolli, toda tik pred vpisom lastniških deležev sem iz banke dobil pismo, da nam ga ne morejo več podaljšati. To so naredili samo zato, da naša zadruga ne bi odkupila Pomurskih mlekarn. Nezaslišano se jim je zdelo, da bi specializirana zadruga, torej kmetje, obvladovala mlekarno. Vse so naredili, da bi nas onemogočili. Tako so zdaj med večjimi lastniki Pomurskih mlekarn Avstrijci, večinska lastnica pa je postala Delavska hranilnica,« je zgrožen Zupanič, Peter Vrisk pa se tudi v tem primeru izmika odgovornosti: »Kakšna je bila odločitev kreditnega odbora, ne vem, o tem odločajo pristojni organi v Deželni banki Slovenije, zato tega ne morem komentirati.« Na naše podvprašanje, ali res ni imel nič s kreditom ptujske mlekarske zadruge, je Vrisk odvrnil: »Absolutno ne.«
Drago Zupanič o Vrisku ne najde lepih besed. »Tisti zadružniki, ki ga podpirajo, za nagrado dobijo najrazličnejše funkcije. Mi pri odločanju nikoli nismo bili zraven. Od leta 1992 naša zadruga ni imela niti enega člana v upravnem odboru zadružne zveze, niti v nadzornem odboru, niti v organih upravljanja. Tja pridejo Vriskovi klečeplazniki. Naše zadruge tudi v odboru za mleko ni bilo nikoli, čeprav ga odkupimo največ. O mleku odločajo majhne zadruge. Zadruge povečini vodijo ljudje brez hrbtenice, ljudje, ki ne delajo pošteno, ki mislijo le nase, ne vidijo pa kmeta. In ker je v zadružništvu toliko fakinaže, so kmetje nezaupljivi, zato surovino in živali prodajajo tujcem. Če bi bile zadruge poštene, zgrajene na zdravih temeljih, tujcev ne bi bilo k nam,« je prepričan Zupanič.
Kmetje so postali egoisti
Ocenjuje, da bi moral imeti zadružni sistem enotno nabavo, da bi kmetje ceneje prišli do surovin, imeti bi moral tudi lastno predelavo, toda kaj, ko je v slovenskih rokah ostalo zelo malo živilske industrije. »Če kmet nabavi umetno gnojilo prek zadruge po višji ceni, kot jo dobi pri trgovcu, to ne gre.« Zupanič opaža, da so tudi kmetje postali egoisti. »Zadrugo bi imeli le za primer, če surovine ne morejo prodati drugam.« Za zadružnike pa ugotavlja: »Klečeplazijo pred politiki, kar je sramotno. Na vse dogodke vabijo predsednike države, vlade, državnega sveta… Vse je šlo v napačno smer. Ko pridemo skupaj, bi si morali povedati resnico, vendar nikoli ne slišiš ničesar kritičnega. To pove vse o tem, kako beden je naš zadružni sistem. Ob sedanji organiziranosti in vodenju zadruge po mojem mnenju nimajo prihodnosti.«
Nad slovenskim zadružništvom je razočaran tudi dr. Jože Osterc, upokojeni profesor ljubljanske biotehniške fakultete (dve leti je bil tudi njen dekan), ki je svojo poklicno pot začel kot zadružnik, zato si je kasneje v vlogi kmetijskega ministra (na tem položaju je bil dvakrat – v Peterletovi in v drugi Drnovškovi vladi) prizadeval, da bi zadruge v procesu lastninskega preoblikovanja dobile lastniške deleže v živilskopredelovalnih podjetjih, s katerimi so v letih od 1986 do 1990 poslovno sodelovale. Pri pisanju zakona o zadrugah, ki je to omogočil, sta poleg Osterca med drugimi sodelovala tudi Franc Zagožen in Ivan Oman.
Zadružniki »spiskali« podarjeno premoženje
»Spoznali smo, da so lahko razdrobljeni slovenski kmetje uspešni samo s pomočjo zadružništva, zato smo se odločili, da poskušamo vsaj polovico premoženja živilskopredelovalne industrije prenesti na zadruge. Toda kmalu je bilo jasno, da tega ne bomo spravili skozi parlament. Odpor je bil premočan, zato sem rekel: dajmo jim 45 odstotkov, in če jim je kaj do zadružništva, bodo sami dokupili tistih šest odstotkov delnic, kolikor jim bo manjkalo do večinskega lastništva. Tukaj pa sem se popolnoma uštel,« priznava Osterc.
Zadruge so v 46 podjetjih sicer dobile lastniške deleže, a so jih, namesto da bi jih povečale, prodale. Do danes so jih ohranile zgolj v devetih podjetjih. Dolgoletni direktor Farm Ihan Marko Višnar ob tem dejstvu ugotavlja: »Očitno je zadrugam v dveh desetletjih uspelo 'pojesti' vse, kar jim je pripravila naveza Osterc-Oman-Zagožen. Vsi ti deleži so bili premalo, da bi zadružniki razmišljali bolj konstruktivno in kaj dosegli s prednostjo, ki jim jo je prinesel zakon o privatizaciji. Vse so 'spiskali', ostali so jim samo deleži v treh mlekarnah in v drobnem šopku mesarij, ki pa ni posebno uspešen. Izkupiček so ali izgubili zaradi pasivne drže pri njegovem upravljanju ali pa so ga v naglici poceni prodali, da so imeli še leto ali dve za plače. Zelo se jim je poznalo, da so bolj kot drugi brez občutka za kolektivno lastnino, uspavala jih je tudi papirna vrednost njihovega nepremičnega premoženja, razvojne vizije pa skoraj ni bilo. Krivec za to je tudi Peter Vrisk, ker svoje politike ni usmerjal v izboljšanje položaja zadružnikov. Največja perspektiva si je bil on sam. Kopičenja funkcij žal ni uporabil za krepitev položaja organizacij, ki jih je zastopal, ampak precej bolj sebično.«
Miselnost, da je treba pridelek skriti pred državo, še živi
Dr. Osterca je v času slovenske samostojnosti najbolj razočaralo prav zadružništvo. »Ves čas imam občutek, da še vedno nismo izgubili prizvoka zadružništva, kakršno smo imeli po drugi svetovni vojni. Ko gledam organe v zadružni zvezi in v zadrugah ter povezave, vedno znova ugotavljam, da so na vrhu večinoma veliki egi, ki jim gre le za njih same, vzajemnost, solidarnost sta jim tuji.«
Osterc opaža, da pri kmetih ni več narodne in stanovske zavesti ter pripadnosti zadružništvu. »Obstaja samo popoln individualizem, do katerega je po mojem mnenju pripeljalo to, kar se je s kmetom dogajalo po drugi svetovni vojni. Obstal je lahko samo v primeru, če je goljufal, in to mu je prišlo v meso in kri. Ko sva s starim očetom čistila gozd, sem odkril krompir, ki ga je zakopal oče, da smo ga imeli za seme. Skril ga je zato, ker so nam vse odpeljali, saj ni hotel v zadrugo. In zakaj ni hotel? Rekel je: 'Dokler ne bodo v zadrugi gospodarili boljše kot jaz, ne grem tja.' Tisti, ki danes kmetujejo, so živeli z miselnostjo, da je treba pridelek skriti pred državo, sicer jim ga bodo pobrali.«