Ivo Hvalica je bil po političnem profilu demokrat, socialni demokrat in oster kritik bivšega družbenopolitičnega sistema. V hiši Iva Hvalice v Solkanu, pod njemu ljubim hribom Škabrijel, so leta 1989 ustanovili novogoriški Demos, ki so ga poimenovali Goriška demokratična alternativa (GDA). To je bil čas, ko je Zveza komunistov Slovenije sestopala z oblasti, slovenska družba pa doživljala pomladno vrenje v pričakovanju prvih demokratičnih volitev. Na prvih volitvah leta 1990 ni nastopil, poslanec je postal šele leta 1992, ko je njegova stranka SDSS prejela skromnih 3,34 odstotka podpore. V prvem mandatu je stopil v ospredje slovenske politike s svojimi teatralnimi nastopi, ki niso bili običajni za slovensko politično parlamentarno kulturo. Hvalica je bil na svoje nastope ponosen, kar je poudarjal z anekdoto. Zapisovalci magnetograma v državnem zboru, je pripovedoval, ko je bil že v pokoju, so najraje zapisovali ravno njegove besede, ker je bilo v vsakem govoru jasno, kdaj postavi vejice, pike in celo podpičja. »Meni, ki sem prihajal iz province, je to veliko pomenilo,« se je poslanskih časov spominjal Hvalica.
V tistem obdobju se je zapisal v zgodovino slovenskega parlamentarizma kot poslanec z najdaljšim govorom za poslansko prižnico. Ob obstrukciji zakona o privatizaciji igralnic leta 1995 je govoril več kot štiri ure in ustavil celotno parlamentarno proceduro. Zgodbe okoli igralniškega denarja so v devetdesetih letih dvigovale veliko prahu, takrat že opozicijski poslanec pa se je zatekel k retorični veščini, ki jo v arzenalu parlamentarnega boja poznamo pod oznako retorična obstrukcija ali filibuster. Tega instrumenta v slovenskem parlamentu ni več, ker so poslanske nastope časovno omejili. Ko so leta 2000 spreminjali poslovnik državnega zbora, so ga spreminjali tudi pod vtisom govorov Iva Hvalice.
V drugem mandatu se je v zgodovino zapisal zaradi prvega in edinega fizičnega napada v državnem zboru. Leta 1998 je kot opozicijski poslanec poslanca in nekdanjega ministra za obrambo Jelka Kacina (takrat LDS) zaradi domnevne odtujitve litoželezne ograje okoli bežigrajske vojašnice zbadal z »ograjevarstvenikom«. Kacin je Hvalico treščil s časopisom po glavi, nakar se je ta naslednji dan v parlamentu pojavil z vojaško čelado nekdanje JLA. Ko je LDS na volitvah leta 2000 premočno zmagala, njegova SDSS pa ostala velika poraženka, je na kongresu stranke leta 2001 kandidiral za predsednika stranke, vendar je Janez Janša poskrbel, da je ostal brez podpore.
Hvalica je bil oster kritik kulta osebnosti (zaradi tega je bil pobudnik rušenja napisa Naš Tito na Sabotinu), ki se je začel razraščati v stranki. Leta 2002 je napisal knjigo Zadnja replika, v kateri je analiziral slovensko politično dogajanje konec osemdesetih letih do izstopa iz SDSS. Glavno sporočilo njegove knjige je bilo spoznanje, da v Sloveniji ni znotrajstrankarske demokracije. To spoznanje je dve desetletji po izdaji knjige še vedno aktualno.
