Slovensko zdravstvo ima tako močne kot izrazito šibke plati, je razvidno iz primerjave Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). To velja tudi za izide zdravljenja, kjer so lahko razlike med posameznimi deli sistema ogromne. Slovenija se je na primer dobro odrezala pri zdravljenju po akutnem miokardnem infarktu, občutno slabše pa pri pomoči bolnikom po kapi. Iz primerjave je mogoče hkrati razbrati, da so slovenske čakalne dobe pri nenujnih zdravljenjih, ki vplivajo posameznikovo počutje in vsakdanje življenje, izstopajoče dolge tudi v evropskem merilu.
Covidno nazadovanje
V primeru umrljivosti bolnikov v 30 dneh po sprejemu v bolnišnico zaradi akutnega miokardnega infarkta so se leta 2021 bolje kot Slovenija odrezale le Nizozemska, Švedska, Belgija in Danska. Ob stotih sprejemih bolnikov v starosti 45 let in več je po taki diagnozi umrlo pet ljudi, povprečje 22 držav OECD, ki so bile vključene v primerjavo, pa je znašalo sedem smrti na sto sprejemov v tej skupini bolnikov. Pri tem podatku so upoštevali smrti v bolnišnici, v katero je bil bolnik sprva sprejet, ne pa na primer po odhodu iz bolnišnice. Umrljivost po infarktu se je leta 2021 v Sloveniji, podobno kot v večini evropskih držav, v primerjavi s predpandemskim letom 2019 sicer povečala. Hkrati pa se je v Evropi zmanjšalo število sprejemov zaradi akutnega miokardnega infarkta. V OECD izpostavljajo, da je lahko dogajanje povezano z več dejavniki. Med pandemijo se je podaljševalo čakanje na zdravljenje, so spomnili, nekateri pacienti pa so, zlasti če težave niso bile izrazite, oklevali pri iskanju pomoči.
Pri ishemični kapi je bila umrljivost v 30 dneh po sprejemu v bolnišnico med bolniki v starosti 45 let in več leta 2021 v Sloveniji kar 12-odstotna. Tudi v tem primeru gre za smrti v bolnišnici, v katero je bil bolnik sprejet na začetku zdravljenja. Višja umrljivost pri kapi je bila le v Latviji, Litvi in na Malti, povprečje 22 držav EU pa je znašalo devet odstotkov. Med pandemijo se je, podobno kot v primeru infarkta, umrljivost po kapi v Sloveniji in večini drugih držav zvišala. V OECD so spomnili, da je bil strokovni napredek na področju zdravljenja bolnikov po kapi v zadnjih desetletjih velik, a na izide pomembno vpliva tudi to, kako hitro po prvih simptomih bolnik pride do ustrezne oskrbe. Med pandemijo se je čas med klicem in prihodom obolelega v bolnišnico podaljševal, so opozorili.
Dobra praksa presejalnih programov
V slovenskem zdravstvu se lahko upravičeno pohvalijo s presejalnimi programi, ki omogočajo zgodnejše odkrivanje in zdravljenje raka. Med prebivalkami Slovenije v starosti od 50 do 69 let je bilo presejalnih mamografij, namenjenih odkrivanju raka dojk, v obdobju zadnjih dveh let (podatki so zajeli leto 2022) deležnih kar 78 odstotkov žensk. Višji delež so dosegle le Danska, Finska in Švedska. Spomnimo, da je zgodnjemu odkrivanju raka dojk namenjeno organizirano presejanje v slovenskem programu Dora, Svit je namenjen zgodnjemu odrivanju raka oziroma predrakavih sprememb debelega črevesa in danke, zgodnjemu odkrivanju raka in predrakavih sprememb materničnega vratu pa program Zora. Tudi v presejanjih za raka debelega črevesa in materničnega vratu so v slovenskem zdravstvu vključili nadpovprečno velik delež ljudi.
Slovensko zdravstvo medtem zelo očitno kleca zaradi nespodobno dolgih čakalnih dob pri zdravljenjih, ki življenj ne rešujejo, a močno vplivajo na njihovo kakovost. Na operacijo kolena, gre za kolensko protezo, so v Sloveniji po lanskih podatkih več kot tri mesece čakali praktično vsi bolniki. Na Švedskem ali v Španiji je to veljalo za dobro polovico ljudi, ki so se znašli na takšnem čakalnem seznamu. Več kot osem od desetih bolnikov pa je v Sloveniji vsaj tri mesece čakalo na operacijo sive mrene; tudi v tem primeru so tukajšnje razmere izstopajoče slabe.
