Ali Buldu, po rodu iz Izmirja, ki je kot miner delal za turško podjetje Türkcan, eno od podizvajalskih podjetij pri projektu drugega tira železniške proge Divača–Koper, je ponudbo za delo v Sloveniji sprejel zaradi obljub o boljšem plačilu in višjih standardih. »Pozabite na Turčijo, tukaj je Evropa, tukaj je Slovenija, delali boste po slovenskih predpisih,« se spominja obljub na prvem sestanku po prihodu v Slovenijo maja 2022.
S kolegi je opravljal ena najtežjih del pri vrtanju predorov. »Na začetku, ko sem prišel, je delo sprva potekalo v treh izmenah, nato pa smo morali delati v dveh izmenah po 12 ur ali več, tudi vse dni v tednu, nedelje in praznike, da smo lahko opravili zahtevano. Najprej so nam obljubljali, da bodo pripeljali dodatne delavce, da nas bodo nekoliko razbremenili, a se to ni zgodilo. Potem pa so šefi začeli govoriti, da če bodo prišli novi delavci, bodo nas odpustili in se bomo morali vrniti v Turčijo, zato smo sprejeli situacijo in pač delali,« nam je zaupal v pogovoru za Dnevnik.
Pogovarjali smo se po telefonu, saj je Buldu eden od približno 150 delavcev podjetja Türkcan, ki so jih sredi januarja poslali nazaj domov. Glavni izvajalec Yapi Merkezi je namreč pod pritiski s svojim podizvajalcem Türkcanom prav zaradi kršitev pravic delavcev konec lanskega decembra prekinil pogodbo. Buldu pravi, da se je to zgodilo šele potem, ko so delavci Türkcana svoje delo skoraj že končali. Domov pa so odšli, ne da bi bili v celoti poplačani.
Rekord 550 ur na mesec
»Nismo redno dobivali plačilnih list, zato nismo nikoli natančno vedeli, kako nas plačujejo, kaj so upoštevali in česa ne, ali so morda na plačilni listi prikazali bistveno manjše število nadur, kot smo jih v resnici opravili.« Njihova urna postavka za redno delo je po sogovornikovih besedah znašala 6,8 evra neto. »V povprečju sem delal od 300 do 360 ur na mesec. Moj rekord je 550 ur. Res je bilo naporno. Imam priče, ki lahko to potrdijo.« Čeprav mu ni preostalo drugega, kot da se vrne v Turčijo, še ni izgubil upanja, da bo prejel, kar mu pripada.
Prav zato, da bi opozoril na izkoriščanje turških delavcev, se je odločil javno spregovoriti. »Upam, da nam bo s pomočjo Delavske svetovalnice in sindikata uspelo doseči pravico. Ne lažem, zato se ne bojim. Nimam več česa izgubiti. Podjetje nas je ogoljufalo,« je odločen.
»Vsi so vedeli, a bili tiho«
»Ti fantje so pri nas delali skoraj dve leti, vsak mesec po več kot 300 ur. In takrat so bili dobri. Ko pa se je začelo zapletati in so zadeve o kršitvah že preveč ušle v javnost, je Yapi Merkezi s podizvajalcem prekinil pogodbo in delavci so ostali na čistini. In to ravno delavci, ki so bili med najbolj delovno intenzivnimi pri tem projektu. Vsi so vedeli, koliko delajo, a so molčali,« opozarja Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, na katero so se izigrani turški delavci obrnili po pomoč. »Kolektivna tišina glede tega, da delavci delajo po več kot 300 ur na mesec, da delajo tako, da se jim en del plače da v kuverti, da delajo tudi v slabih delovnih razmerah, nam pove, da mora biti projekt izvršen in pika. In to je grozno,« je Lukić kritičen ne le do ravnanja (pod)izvajalcev, temveč tudi do mižanja investitorja, družbe 2TDK, in pristojnega ministrstva, ki so ga o razmerah obvestili že pred meseci.
Na 2TDK so včeraj ponovili, da so izvajalca takoj ob napovedi stavke pozvali, naj pristopi k reševanju zahtev z namenom zagotovitve nemotenega delovnega procesa, že večkrat pa k spoštovanju delovnopravne zakonodaje, kot tudi pogodbenih določil. Zahtevali so tudi dokazila o odpravi kršitev.
»Stavkovne zahteve preučujemo. Skladno z navodili naročnika vam pred zaključkom pogajanj s sindikalnimi predstavniki ne moremo podati informacij,« pa nam je včeraj skopo odgovoril Samo Ivančič, prokurist družbe Yapi Merkezi.
