Velika noč je največji krščanski praznik, ki ga spremljajo številne verske in ljudske tradicije. Veliki četrtek in veliki petek zaznamujeta zaključek postnega časa, ki vernike vabi k odpovedi mesnim jedem, razvadam, kot so alkohol, tobak, sladkarije in lenarjenje, ter k poglobljenemu razmisleku. Posebno strogo ta dan upoštevajo pravoslavni verniki, ki se na veliki petek odpovedo hrani in pijejo le vodo. V rimskokatoliški veri pa veliki petek velja za dan strogega posta – verniki se smejo le enkrat najesti do sitega, ob tem pa se vzdržijo mesa.
Pomen skupnega obroka
Na veliko soboto se velikonočne jedi blagoslovijo, nato pa jih družina skupaj zaužije na velikonočno jutro. Pomembno ni le, kaj je na mizi, ampak da se ob njej zbere vsa družina. Tradicionalne jedi nosijo simboliko: šunka predstavlja Jezusovo telo, hren njegovo trpljenje, potica trnovo krono, pirhi pa kaplje krvi. Čeprav velikonočno pojedino marsikje zaznamuje značilna kombinacija potice, šunke, pirhov in hrena, mnogi poudarjajo, da je pomembnejše družinsko druženje kot natančno sledenje prazničnemu jedilniku.
Jagnjetina, kozliček ali šunka?
Etnolog dr. Janez Bogataj je že pred časom tudi za Dnevnik opozoril, da velikonočni jedilnik ni nujno nekaj posebnega, temveč le prazničen dan – drugačen od vsakdana. Včasih je imela zaradi verske simbolike glavno besedo ovčetina, danes pa prevladuje šunka. V Breginjskem kotu tradicionalno pripravljajo kozlička, saj tam živi drežniška koza – pasma, ki je preživela zahvaljujoč pogumu domačinov, ki so jo v času prepovedi skrivali celo v cerkvi.
Slovenska potica – kraljica praznične mize
Velikonočni jedilnik si težko predstavljamo brez potice. Prva omemba izhaja iz 16. stoletja, iz del Primoža Trubarja, najstarejši recept pa je zapisan v Valvazorjevi Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689. Do 19. stoletja sta bila znana že dva načina priprave: kot zavitek ali kot kolač z luknjo v sredini. Potica ostaja simbol praznične slovenske mize in nepogrešljiv del velikonočnih obredov. To, kakšna potica bo stala na mizi, pa je v veliki meri odvisno predvsem od gospodinje in želje ugajati družini.
Velikonočni zajček in pirhi
Otroci se velike noči veselijo zaradi velikonočnega zajčka, ki skriva darila in pisanice. Ta običaj, sicer poznan v Angliji, je zadnja leta izredno priljubljen tudi pri nas. Na Gorenjskem so pirhe skrivali celo v hlevih, v Ljubljani pod blazine na kavčih, na Koroškem pa je botra prinašala velikonočno košaro s šarkljem, pobarvanimi jajci, sadjem, sladkarijami in pogosto tudi oblačilom ter srebrnim kovancem. Danes darila pogosto nadomestijo čokoladni zajčki. Ponekod sorodniki otrokom v žep stisnejo evro ali dva, a marsikje še vedno ohranjajo tradicionalne igre in ustvarjalne delavnice s pirhi.
Lokalne raznolikosti glede iger in hrane
Velika noč velja tudi za praznik druženja. V številnih krajih so obudili igre s pirhi, najbolj popularno je ciljanje pirhov. Članice in člani MFS Ivana Navratila vsako leto na velikonočni ponedeljek, ki mu v Metliki oziroma Beli krajini pravijo vuzem, pripravijo tradicionalno prireditev z naslovom Vuzemski ponedeljek. Prireditev bo v ponedeljek, 21. aprila, ob 14.30 na Trgu svobode v Metliki. Namen prireditve Metliško obredje – zaviranje kola je prikaz ljudskega običaja, ki ga je že leta 1888 v Ljubljanskem zvonu opisal belokranjski narodopisec Ivan Navratil. Vsako leto so na vuzemski (velikonočni) ponedeljek plesali pod milim nebom na Pungartu pri cerkvici svetega Martina in od leta 1992 na Trgu svobode, ki je del starega mestnega jedra Metlike. V celoti obred združuje šest različnih iger (kolo, must, rešetca, robčeca, petelinji boj in turn), od katerih se dandanes nekatere opuščajo. Gre pa prav gotovo za najstarejši splet plesov, pesmi in iger na Slovenskem, ki je bil leta 2013 vpisan v register nesnovne kulturne dediščine in od leta 2018 razglašen za nesnovno dediščino državnega pomena. V register nesnovne kulturne dediščine je bil med prvimi vpisan tudi Škofjeloški pasijon, v povezavi s cvetno nedeljo je dodano izdelovanje cvetnonedeljskih butar, ljubenskih potic in ljubljanskih butar. S pirhi so povezani vpisi izdelovanja belokranjskih pisanic in prekmurskih remenk ter velikonočnih iger s pirhi, peka velikonočnih oblatov ter pritrkavanje in streljanje z možnarji.
Od orehove do pehtranove potice in vina
Slovenija ima torej bogato velikonočno dediščino na področju iger, nič drugače pa ni pri hrani. Najprej velja omeniti potico in njene številne nadeve. Lešnikova, rožičeva, rozinova (brez orehov), nadev iz suhih hrušk, pehtranova (doda svežino z okusom in vonjem), celo čokoladna, metina in melisina. Med zadnjimi okusi je k nam prišla še kokosova.
Prav tako se okusi velikonočne pojedine razlikujejo po regijah. In čeprav so osnovne sestavine povsod enake – kruh, jajca in meso, vas bodo na Primorskem pogostili s kančuni (okrogli sladki kruhki, spleteni v kitke, ki skrivajo pirh) in pincami (slasten, puhast in sladek velikonočni kruh). Filajne (vlečeno testo, polnjeno s svinjino, ajdovo kašo in jajci) je jed Loškega Potoka, nadev – fuline (kocke kruha in šunke, zmešane z stepenimi jajci) pa pripravljajo v Beli krajini. Budla oziroma gorenjska prata (okrogla pita z jajcem, pečena v črevu) je doma, kot že beseda pove, na Gorenjskem. Tradicionalno ima vsak okoliš še svoje pirhe, od suhorskih v Brkinih do pisanic v Beli krajini. Predvsem za Primorce in Štajerce velja, da v košari za k žegnu ne sme manjkati steklenica vina.
