V zadnjih tednih smo poročali o premiku romskega naselja Lepovče v Ribnici, ki naj bi se zgodil v skladu z novim nacionalnim programom ukrepov za Rome, ki je bil sprejet leta 2021. Temeljil naj bi na dosedanjih izkušnjah in ugotovitvah, a strokovnjaki za romsko problematiko so kritični, saj pričakujejo, da bo večina idej ostala le na papirju.
Nacionalni program ukrepov za Rome (NPUR) kot enega glavnih ciljev med letoma 2021 in 2030 izpostavlja izboljšanje bivanjskih razmer pripadnikov romske skupnosti, pospešitev ureditve naselij in zagotovitev dostopa do javnih dobrin. Zavzema se tudi za spodbujanje odprave prostorskega ločevanja, preprečevanje nadaljnje izoliranosti in getoizacije. Poleg tega nameravajo izboljšati tudi varnost in sobivanje v romskih naseljih in njihovi okolici.
Profesor Jernej Zupančič, ki je svoje delo posvetil raziskovanju romskih naselij in preučevanju njihovih težav, je bil do NPUR v preteklosti precej kritičen, saj je prepričan, da se vlada zadev loteva preveč minimalistično. Med svojim raziskovanjem je opazil, da so slovenska romska naselja na neki način precej podobna drugim naseljem; pri tem pa je opozoril na pomembno razliko – lastništvo. »Glavno jedro problema romskih naselij je neurejeno lastništvo. Nekateri živijo na zemlji, ki je občinska ali državna, saj je bil v preteklosti to edini način, da je občina lahko posegla v urejanje naselij in priskrbela vodo, električno energijo in odvoz smeti,« je pojasnil.
Profesor Jernej Zupančič, ki je svoje delo posvetil raziskovanju romskih naselij in proučevanju njihovih težav, se je osredotočil tudi na zunanjo podobo naselij, ki so po njegovih opažanjih ponekod še vedno barakarska in neprimerna za življenje, nastala pa so kot rezultat dolgoletnih improvizacij, v katere so bili prisiljeni prebivalci brez drugih možnosti. »Na prvi pogled naselja delujejo precej kaotična, brez reda, a ko se vanje poglobimo, zasledimo nekakšno logiko. Središče naselja je navadno hiša romskega poglavarja. Prebivalci so med seboj zelo povezani, nekateri med njimi tudi sorodstveno, ne le sosedsko,« je pojasnil Zupančič in dodal, da je navadno smrt poglavarja pomemben trenutek za razvoj naselja, saj takrat pride do delitev in zamenjav, čemur pa sledijo konflikti.
Glavne spremembe so se dogajale v osemdesetih
Stalna romska naselja so se v Sloveniji dokončno izoblikovala v 80. letih prejšnjega stoletja. Danes so najstarejša v Prekmurju, najmlajša pa na Dolenjskem. Kot izgovor za neurejenost in razlikovanje romskih naselij od drugih se je v preteklosti ponujal »romski način življenja«, ki pa je po Zupančičevih besedah zastarel, saj imajo Romi zdaj stalne naselitve, nekateri med njimi pa redne zaposlitve in lastne vire dohodkov. »Zato bi morali biti pri premikih naselij še posebno previdni,« je opozoril.
»Smiselno bi bilo na začetku preučiti, kakšna je lokalna situacija, saj je sodelovanje z lokalno skupnostjo pri večjih posegih ključno. Če se premika lotimo na napačen način, je lahko precej zahteven in antipatičen. Prepričan sem, da je primerno, da se občina za premik odloči šele, ko je to zares nujno, saj verjamem v evolucijski razvoj naselij, pri čemer Romi s participacijo sami vplivajo na razvoj in izboljšave,« je pojasnil. Rešitev, kot bi bila postavitev najemniških mobilnih hišk, se mu zdi kratkotrajna, saj bi naselja s tem izgubila možnost oblikovanja kulturne dediščine, ki jo ponujajo stara naselja. »Kakršen koli že je, je to še vedno dom, dom njihovih dedov ali staršev. Z njim postane tradicija vredna spomina,« je poudaril.
»Razvijati moramo tisto, kar se razvijati da in kjer zaznamo interes skupnosti. Kvaliteta življenja že dolgo ni več odvisna le od materialnega stanja, vedno bolj pomemben je socialni vidik.« Kot dober primer je Zupančič izpostavil naselje Pušča, kjer imajo poleg hiš tudi šolo, drevored in skupen družbeni prostor, kjer z razstavo družbi sporočajo, da so na svojo skupnost zares ponosni. NPUR očita, da so načrti preveč intervencionistični. »Po eni strani izpostavljamo, kako zelo imamo radi Rome, po drugi pa jih ne spodbujamo, da bi težave urejali sami,« je kritičen Zupančič.
»Po mojem mnenju ima NPUR dve težavi; prva je ta, da mora žal odgovarjati razširjeni miselnosti stalnega interveniranja v romska naselja, zato da bi rešil hujše primere, in zato ni časa, denarja in razumevanja, da bi se težav lotili celovito in dolgoročno,« je prepričan. Druga težava je po njegovi oceni preskromno delovanje posameznih sektorjev oziroma ministrstev.
Rešitve pogosto le na papirju
NPUR ni razburil le strokovnjakov s področja romske problematike, temveč tudi pripadnike romskih skupnosti. Predsednik Zveze Romov Slovenije Jožek Horvat Muc dogajanje v zvezi s premiki romskih naselij spremlja že več desetletij. Ob tem opozarja, da je prav vsako naselje posebna zgodba. »Že na prvi pogled lahko vidimo, da je bilo v nekaterih naseljih, kot na primer v Beltincih, na začetku le nekaj manjših hiš, ob koncu osemdesetih pa se je število prebivalcev začelo povečevati,« je pojasnil Horvat Muc.
Glavne težave so se po njegovem mnenju začele pojavljati zaradi finančnih primanjkljajev. »Pred leti so Romi finančne težave poskušali reševati z odkupom in preprodajo odpadnega materiala, zasluženi denar pa so potem uporabili za gradnjo. Z novim zakonom, po katerem bi morali izdajati račune, se je to skoraj popolnoma ustavilo,« je še dejal Horvat Muc.
