Leta 1988 je na takratnem Tednu domačega filma prejel nagrado za debitanta leta, ki mu jo je prinesel film Remington v režiji Damjana Kozoleta. Leta 2017 je na Festivalu slovenskega filma skupaj s Polonco Valentinčič prejel nagrado vesna za najboljšo kostumografijo za film Družinica, ki ga je režiral Jan Cvitkovič.

Emil Cerar je leta 1997 ob Robertu Pešutu in Tini Gorenjak nastopil v Kozoletovem Stereotipu. Tri leta pozneje je sledila vloga v še enem Kozoletovem celovečercu, v komediji Porno film. Cerar naj bi odigral tudi eno izmed vlog v filmu Hotel alkohol, ki ga je v sredini septembra začel snemati Cvitkovič.

Kostumografijo je med drugim podpisal še v kratkem dokumentarno-igranem filmu Silvana Furlana Deklica s frnikulami (1997) in Kozoletovem celovečercu Delo osvobaja (2004) s Petrom Musevskim in Natašo Barbaro Gračner v glavnih vlogah, v filmu je Cerar tudi sam nastopil v vlogi moža pretepenega dekleta.

Leta 2007 je sledila kostumografija za celovečerec Maje Weiss Instalacija ljubezni. Dve leti pozneje je kot kostumograf sodeloval pri kratkem igrano-animiranem znanstvenofantastičnem Lovcu oblakov Mihe Knifica, kjer se je v vlogi Leona tudi sam znova pojavil pred kamero.

Leta 2012 je ustvaril kostumografijo za celovečerec Martina Turka Nahrani me z besedami ter leto pozneje še za uvodoma omenjeno italijansko-francosko-slovensko koprodukcijsko komedijo Zoran, moj nečak idiot in slovensko-hrvaški koprodukcijski celovečerec Adria Blues režiserja Miroslava Mandića. Leta 2014 je sodeloval tudi pri filmu Sonje Prosenc Drevo, leta 2015 pa znova s Cvitkovičem, in sicer pri celovečerni komediji Šiška Deluxe.

Pri filmu Igram, sem je leta 2018 znova sodeloval z režiserjem Miroslavom Mandićem, kostumografijo pa je podpisal skupaj z Ivano Zozoli Vargović in Emino Kujundžić. Leto pozneje je sledila še kostumografija za Turkov mladinski celovečerec Ne pozabi dihati.