Dušan Šinigoj je prišel na čelo izvršnega sveta v času, ko se je kaos v Sloveniji in Jugoslaviji začel kazati v zelo jasnih obrisih. Tam je ostal do leta 1990, ko je vladne posle predal Lojzetu Peterletu, izbranemu za premierja po prvih demokratičnih volitvah. Ekonomist, ki zase trdi, da mu je bil John Maynard Keynes inspiracija, se je v času velike jugoslovanske politične krize ukvarjal predvsem z republiško ekonomijo. Na eni strani mu je za vrat dihal komunist stare šole France Popit, na drugi strani so alternativna gibanja postajala resna politična opozicija sistemu in jih ni bilo mogoče ignorirati.
Dušan Šinigoj je bil med letoma 1984 in 1990 zadnji predsednik slovenske vlade v Jugoslaviji. Imenovala se je izvršni svet republiške skupščine, vendar je vedno bolj delovala kot republiška vlada. Šinigoj je skozi svoj mandat postopoma zapiral vrata med Slovenijo in preostalo Jugoslavijo ter hkrati držal nogo, da stvari niso potekale prehitro. Vendar je bila leta 1984 skupna zgodovina stvar preteklosti. To leto so Pankrti izdali svojo peto ploščo Rdeči album, Laibach pa so snemali Novo Akropolo, Radio Študent in Mladina sta se iz marginalnih alternativnih medijev prelevila v instrument, skozi katerega je družba komunicirala sama s sabo. Jezik, ki ga je uporabljala, pa ni bil več jezik, ki so ga govorile Zveza komunistov in državne institucije.
Jugoslovanska država je bila pred bankrotom in ni mogla odplačevati dolgov. Predsednica zvezne vlade Milka Planinc je uvedla varčevalne ukrepe, ki so s polic v trgovinah odstranili pomaranče, čokolado in kavo, vsakdanje potrebščine so dobile status luksuza. Ob vse bolj radikalnih nacionalističnih polemikah v političnih okoljih je bila kriza Jugoslavije predvsem ekonomska. Po desetletjih naraščanja je življenjski standard Jugoslovanov začel upadati, to pa je povsod sprožilo dvome o smiselnosti političnega sistema.
Jugoslovanska ljudska armada je utrdila položaj federalnega političnega subjekta v službi srbskega nacionalizma. V Šinigojevem mandatu je padel berlinski zid, Slobodan Milošević je v Srbiji prevzel oblast, v Sloveniji je nastalo stavkovno gibanje, na prizorišče so stopile politične stranke, aretirali so četverico in ji sodili pred vojaškim sodiščem, stara država se je sesula, nastala je nova. Šinigoj v tem svetu ni več videl svojega mesta in se je umaknil iz politike. Po tridesetih letih je leta 2019 za Objektiv prvič spregovoril o svojem razumevanju tega obdobja.
Življenjepis Dušana Šinigoja
Rodil se je leta 1933 v Dornberku pri Novi Gorici. Leta 1959 je diplomiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Najprej se je kot profesor zaposlil na ekonomski srednji šoli v Ajdovščini, med letoma 1961 in 1963 pa je predaval na Šolskem centru za blagovni promet v Novi Gorici, kjer je kasneje zasedel tudi mesto ravnatelja.
Leta 1969 je postal sekretar komiteja občinske konference Zveze komunistov Slovenije (ZKS) v Novi Gorici, leta 1973 pa je začel delati v Ljubljani kot član izvršnega odbora republiške konference SZDL. Pet let zatem je bil izvoljen na mesto podpredsednika izvršnega sveta skupščine Socialistične republike Slovenije, maja 1984 pa še na mesto predsednika, na katerega je bil vnovič izvoljen leta 1986, navaja Slovenska biografija.
Že pred izvolitvijo na čelo izvršnega sveta skupščine je bil član več odborov in komisij, med drugim je bil predsednik republiške komisije za odnose z verskimi skupnostmi, svojo pozornost pa je namenjal tudi šolskim vprašanjem in gospodarski problematiki konec 80. let. Šinigoj je namreč vodenje slovenske vlade prevzel v času zaostrovanja jugoslovanske družbene in gospodarske krize.
Po predaji vladnih poslov Lojzetu Peterletu je bil do leta 1993 direktor Komercialne banke Nova Gorica.
