Tiflopedagogi so posebej izobraženi kader, specializiran za delo s slepimi in slabovidnimi. Poleg splošnega pedagoškega znanja morajo imeti tudi širok nabor specialnega znanja. »Poznati morajo teoretične osnove s področja stroke, vpliv slepote in slabovidnosti na funkcioniranje osebe, poznavati strategije za celosten razvoj in kompenzacijske tehnike za optimalen razvoj,« pove tiflopedagoginja Ajda Mikolič. Tiflopedagogi morajo obvladati probleme orientacije in mobilnosti, vedeti morajo, kako poteka hoja z belo palico, poznati področje opismenjevanja v brajici ter uporabo pripomočkov za izboljšanje funkcionalnega vida. So torej tisti, ki slepe in slabovidne naučijo, kako delovati v svetu videčih. »Na področju izobraževanja je tiflopedagog most, ki slepemu ali slabovidnemu otroku omogoča uspešno inkluzivno izobraževanje,« dodaja Ajda Mikolič.
Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana (IRIS) zaposluje največ tiflopedagogov pri nas. Njihova naloga je skrb za otroke, ki se izobražujejo v Centru IRIS, pa tudi mobilnost po vsej Sloveniji, kjer skrbijo za slepe in slabovidne otroke, ki se šolajo v inkluziji. Število otrok, ki potrebujejo pomoč tiflopedagoga, določa Zavod za šolstvo Republike Slovenije. Vsakemu otroku s tiflopedagogom pripada 27 pedagoških ur tedensko. Kot poudarja Ajda Mikolič, pa število teh otrok presega obremenitev izobraženih in zaposlenih tiflopedagogov. »To pomeni, da jih primanjkuje – in to zelo. Na pomanjkanje ustreznega in kvalitetnega kadra opozarjamo že dalj časa, saj je trenutno nemogoče zagotoviti ustrezno podporo in pomoč tistim, ki jo potrebujejo,« dodaja.
Ni interesa za delo s slepimi
in slabovidnimi
Ajda Mikolič spada v edino generacijo tiflopedagogov, ki je doštudirala leta 2014. »Študij je bil razpisan na ljubljanski pedagoški fakulteti in je trajal štiri leta na prvi stopnji ter eno na drugi. Za nami in pred nami študij ni bil razpisan,« pripoveduje. Osemnajst tiflopedagogov so izobraževali zaposleni na fakulteti v Zagrebu, pa tudi nekateri drugi strokovnjaki s tega področja. »Na takratnem Zavodu za slepo in slabovidno mladino (danes Center IRIS, op. p.) so sprva razpisali le po eno prosto mesto za tiflopedagoga na leto. Nekaj kolegov se je zato zaposlilo zunaj stroke in so tam tudi ostali,« doda Ajda Mikolič.
»Ni nam znano, da bi v specializiranih ustanovah bistveno primanjkovalo ustrezno usposobljenega kadra,« pa pravi dr. Janez Vogrinc, dekan pedagoške fakultete, kjer so izobraževanje tiflopedagogov ukinili leta 2016, ko jim je potekla akreditacija. Program Tiflopedagogika in specifične učne težave se sicer še vedno izvaja na drugostopenjski, magistrski smeri, če študentje pred tem opravijo diferencialne izpite.
Vogrinc pojasnjuje, da na fakulteti izvajajo program izpopolnjevanja, ki študentom omogoča delo z določenimi skupinami otrok s posebnimi potrebami. Eden izmed modulov tega programa je bilo tudi delo s slepimi in slabovidnimi. »Ta modul smo izvajali v šolskem letu 2016/17, vpisanih je bilo devet udeležencev. Kasneje interesa za ta modul ni bilo več,« pojasni Vogrinc in dodaja, da bodo pripravili nov enovit magistrski program Specialna in rehabilitacijska pedagogika, v okviru katerega se bo izvajala tudi smer Tiflopedagogika.
